Aplikacije za nadzor otrok: pomoč staršem ali nevarno orodje?

Bliža se novo šolsko leto in s tem pomisleki, ali otrok že potrebuje telefon ali ne in kako nadzorovati njegovo uporabo ter ga naučiti varne rabe nove naprave. Starši se vse pogosteje odločajo za uporabo aplikacij za nadzor otrok. Te aplikacije lahko omogočajo vpogled v otrokovo lokacijo, uporabo aplikacij, spletno dejavnost in celo komunikacijo.

Otrokom želimo na splošno zagotoviti dovolj osebnega prostora, hkrati pa jih zaščititi pred spletnimi nevarnostmi, škodljivimi kraji in neznanci. Čeprav tovrstne aplikacije prinašajo določene prednosti, pa odpirajo tudi pomembna etična in pravna vprašanja.

Kdaj se zadeva zaplete?

Med najbolj znanimi aplikacijami, ki nudijo nadzor otroka, so Google Family Link, Qustodio, Bark, Pingo by Findmykids, mSpy … Funkcionalnosti se od ene do druge nekoliko razlikujejo in vseh ne moremo »metati v isti koš«, na splošno pa omogočajo spremljanje otroka in njegovih mobilnih aktivnosti, hkrati pa nekatere izmed njih vključujejo varnostne funkcije, ki staršem omogočajo, da s pomočjo otrokovega telefona oddaljeno in diskretno spremljajo zvoke (in pogovore) okolice.

Tu pa lahko zadeva postane sporna.

Nadzor otrok prek aplikacij: kje je meja razumnega (ali celo dopustnega)

Če zlahka zagovarjamo funkcije, kot so sledenje lokacije in zgodovina poti, nastavitve območij (da vemo, kdaj otrok pride domov ali v šolo), enostavno komunikacijo in statistiko uporabe aplikacij, pa lahko poslušanje ali snemanje zvokov iz okolice otrokovega telefona hitro prestopi mejo razumnega ali celo dopustnega.

»Takšne pametne ure in aplikacije predstavljajo veliko varnostno tveganje. Gre lahko za zlorabo, kot jo omenjate. Poudariti je treba, da je takšno prisluškovanje kaznivo, kar je opredeljeno v 137. členu Kazenskega zakonika,« pojasnjuje Marko Puschner, Safe.si, UL Fakulteta za družbene vede.

Omenjeni 137. člen Kazenskega zakonika pojasnjuje: (1) Kdor neupravičeno s posebnimi napravami prisluškuje pogovoru ali izjavi, ki mu ni namenjena, ali jo zvočno snema, ali kdor tak pogovor ali tako izjavo neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek predvaja ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

»Se pravi, da do takšnega prisluškovanja ne sme priti, čeprav ga otroške pametne ure in nekatere aplikacije omogočajo,« dodaja Puschner.

Ali je s starševskega vidika prisluškovanje lahko uporabno?

V osnovi je »prisluškovanje« uporabno, če nas za otroka skrbi in lahko na ta način enostavno in učinkovito preverimo, ali je z njim vse v redu. Tovrstne aplikacije v nastavitvah zahtevajo odobritev funkcije, tako da sta oba uporabnika s tem seznanjena. Že ob prekomerni vsakodnevni uporabi pa se lahko vprašamo, ali je pretiran nadzor res potreben. Vse lepo in prav, a kaj, ko lahko starš tako prisluškuje tudi učitelju med poukom, ostalim otrokom v razredu, konec koncev lahko pogovorom tako prisluškujejo tudi ločeni starši.

Otrokova pravica do zasebnosti

Ob uporabi tovrstnih aplikacij moramo upoštevati tudi otrokovo pravico do zasebnosti. Kot pojasnjuje informacijski pooblaščenec, ta pravica vključuje tudi zaščito pred pretiranim ali prikritim nadzorom, zlasti kadar otrok nima možnosti uveljavljati svojih pravic ali je tak nadzor nesorazmeren. »V skladu z načelom največje koristi otroka morajo starši ali skrbniki vedno ravnati v otrokovo dobro in pri tem upoštevati otrokovo stopnjo razvoja, zrelost ter potrebo po varnosti in avtonomiji, » pojasnjuje Informacijski pooblaščenec.

Tudi smernice Evropske komisije za izvajanje Akta o digitalnih storitvah (DSA) poudarjajo, da morajo biti orodja za starševski nadzor (tools for guardians) le dopolnilo k drugim varnostnim ukrepom platform in ne edino sredstvo za zaščito otrok.

Ne pozabimo na varnostne ranljivosti aplikacij

Puschner opozarja še na drug vidik, in sicer varnostna tveganja uporabe: »Drug vidik, ki je varnostno skrb vzbujajoč, kar velja še posebej za cenene otroške pametne ure, je zaščita podatkov, ki jih naprava posreduje. Prenos podatkov in zvoka poteka preko strežnikov proizvajalcev, ki so pogosto slabo varnostno zaščiteni. Posledice tega so, da se lahko komunikacijo med starši in otrokom prestreže, prav tako podatke o lokaciji ure in s tem tudi otroka.«

Tudi Informacijski pooblaščenec opozarja na različne vidike nadzora: »Takšna orodja so pogosto dojeta kot del odgovornega starševstva in lahko pripomorejo k večjemu občutku varnosti otroka ter zmanjšanju tveganj spletnega nadlegovanja. Informacijski pooblaščenec se dobro zaveda tudi tveganj, ki jih takšne aplikacije prinašajo – zlasti na področju varstva osebnih podatkov in varstva zasebnosti v širšem smislu. Številne rešitve za starševski nadzor niso dovolj pregledne glede tega, katere podatke zbirajo, komu se ti posredujejo in kako dolgo se hranijo. Dodatno zaskrbljujoče je, da nekatere aplikacije vsebujejo varnostne ranljivosti, ali omogočajo nedovoljeno obdelavo osebnih podatkov tretjih oseb (npr. učitelji, vrstniki). V nekaterih primerih lahko takšna orodja že prestopajo mejo med nadzorom in vohunjenjem (t. i. stalkerware). Uporaba funkcij, ki npr. omogočajo oddaljeno vklapljanje mikrofona ali spremljanje komunikacije brez vednosti uporabnika naprave oziroma oseb v njegovi bližini, lahko pomeni pomembno tveganje za neupravičene posege v zasebnost.«

Informacijski pooblaščenec kot posebej problematične izpostavlja aplikacije, ki jih starši nameščajo izven uradnih trgovin z aplikacijami, saj lahko te prinašajo dodatna tveganja za zasebnost in varnost, ki se jih starši morda ne zavedajo. Ponudniki teh aplikacij namreč niso dolžni spoštovati politik uradnih trgovin z aplikacijami, ki lahko omejujejo ali prepovedujejo določen način delovanja aplikacij in zahtevajo določen nivo njihove varnosti.

Regulacija je v praksi težko izvedljiva

Določene funkcije aplikacij, ki omogočajo nadzor otrok, imajo lahko koristno vlogo pri zaščiti mladoletnikov, tudi pred spletnimi nevarnostmi, kar potrjujejo tudi raziskave in priporočila različnih organizacij za pravice otrok. Vendar je nujno, da se takšni sistemi uporabljajo odgovorno in da vključujejo ustrezna varovala, poudarja Informacijski pooblaščenec.

Težko je torej potegniti črto, a funkcije, kot so časovna omejitev uporabe telefona ali določenih aplikacij, blokiranje neprimernih aplikacij, spremljanje časa uporabe in podobno, so lahko dobrodošle. Kar pa za pretiran nadzor in prisluškovanje  težko rečemo.

Informacijski pooblaščenec dodaja, da »se zdi smiselno razmisliti o strožjih standardih za tovrstne aplikacije – zlasti tiste, ki vključujejo funkcije, značilne za vohunsko programsko opremo (stalkerware), ali omogočajo prikrito delovanje brez vednosti posameznika.«

»Regulacija takšnih aplikacij, pa naj gre za nadzor otrok ali za vohunske aplikacije, je vsekakor dobrodošla. Vprašanje pa je, ali je lahko v praksi ustrezno izvedljiva in učinkovita. Zato je zelo pomembna preventiva, osveščanje in informiranje. Pozornost je treba posvetiti še posebej žrtvam takšnega nedovoljenega prisluškovanja in jih osveščati in spodbujati, da kaznivo dejanje prijavijo organom kazenskega pregona,« poudari Puschner iz Safe.si.

Je starševski nadzor sploh smiseln?

Puschner je prepričan, da je starševski nadzor do neke mere smiseln pri mlajših otrocih (npr. do konca prve triade), vendar je do šole nepotreben, ker v predšolskem času otroci ne bi smeli uporabljati naprav, priključenih v internet samostojno, temveč vedno skupaj s starši (tudi ogled risank na Youtube ali Youtube Kids). »V času najstništva pa je uporaba starševskega nadzora zelo vprašljiva iz več razlogov. Vsak tak tehnični nadzor je mogoče zaobiti. Nobena aplikacija ni 100 % zanesljiva, da bo otroka zaščitila pred vsemi nevarnostmi, daje pa staršem lažen občutek varnosti. Bolj konkreten nadzor preko npr. pametnih ur pa lahko na otroku pusti tudi določene posledice, saj stalno zavedanje, da te nekdo nadzoruje, nima dobrega psihološkega vpliva na otroka,« je dejal Puschner.

Aplikacije za nadzor otrok niso nujno dobre ali slabe – vse je odvisno od načina in razloga uporabe. Pri mlajših otrocih lahko ponujajo dodaten občutek varnosti, a hkrati lahko prekomeren nadzor hitro postane poseg v zasebnost in povzroči več škode kot koristi. Zato je ključna ozaveščenost staršev, razvijalcev aplikacij in otrok samih. Starši morajo razumeti, da tehnologija ne more nadomestiti zaupanja in odprte komunikacije, razvijalci morajo pri razvoju upoštevati etične in varnostne standarde, otroci pa potrebujejo prostor za učenje odgovorne rabe tehnologije. Le s premišljenim ravnovesjem med varnostjo, zaupanjem in spoštovanjem zasebnosti je mogoče najti pravo pot med pomočjo in nevarnostjo, ki jo takšna orodja prinašajo.

Prednosti aplikacij za nadzor otrok

• Povečana varnost: Ena največjih prednosti je občutek varnosti. Starši lahko kadar koli preverijo, kje se njihov otrok nahaja, ali je varno prispel v šolo, domov ali na trening.
• Zaščita pred spletnimi nevarnostmi: Številne aplikacije omogočajo spremljanje uporabe spleta, omejevanje dostopa do neprimernih vsebin in celo zaznavanje znakov spletnega ustrahovanja ali nevarnih stikov.
• Uravnotežena raba tehnologije: Starši lahko spremljajo, koliko časa otrok preživi na telefonu, katere aplikacije uporablja in po potrebi uvedejo časovne omejitve za igrice ali družbena omrežja.
• Odgovorna digitalna vzgoja: S pravilnim pristopom lahko te aplikacije postanejo del pogovora o odgovorni rabi tehnologije, zasebnosti in zaupanju.

Glavni pomisleki in tveganja

• Prekomeren nadzor in kršenje zasebnosti: V nekaterih primerih aplikacije omogočajo dostop do vsebine sporočil, posnetkov zaslona, beleženja tipkanja ali celo prisluškovanja okolici preko mikrofona telefona ali pametne ure. To odpira vprašanja o kršitvi otrokove zasebnosti – in tudi zasebnosti ljudi v njegovi bližini.
• Ena naprava – več tarč: Tehnologija ne loči med “nadzorom otroka” in “sledenjem drugim”. Če je na otrokovem telefonu nameščena aplikacija, ki omogoča oddaljeno prisluškovanje, obstaja resno tveganje zlorabe. V tem primeru lahko takšna uporaba hitro prestopi mejo zakonitega nadzora.
• Varnostne ranljivosti in slaba zaščita podatkov: Številne cenejše naprave in aplikacije za starševski nadzor nimajo ustreznih varnostnih standardov. Podatki o lokaciji in komunikaciji se lahko shranjujejo na nezadostno zaščitenih strežnikih proizvajalcev, kar povečuje tveganje prestrezanja.