Recenzija: Valfaris – vrhunska težkometalna ploščadarica

Težkometalna glasba in videoigre gredo z roko v roki že vsaj od izdaje prvega Dooma, ko je Bobby Prince navdušil z 8-bitnimi rendicijami zgodnjega thrash metala. In prav to kombinacijo si je za iztočnico vzela dvojica Steel Mantis za svoj uradni prvenec Valfaris, ki je že od zgodnjih faz razvoja obljubljal razburljivo retro izkušnjo za ljubitelje trših glasbenih ritmov. Zdaj, ko je debitantski projekt tudi ugledal luč sveta, pa mlada naveza Andrewa Gilmourja in Thomasa Jennsa bolj daje vtis osrednje zvezde metalskega večera kot neizkušene predskupine.

Gigerska metalna simfonija
S testosteronsko glasbeno podlago, ki jo je prispeval švicarski kitarist Curt Victor Bryant, izvrstno sovpada biomehanični vizualni slog, navdahnjen po delih očeta Osmega potnika, H. R. Gigerja. Postavljen v distopični univerzum, kateremu je nekoč vladal protagonistov oče, Valfaris skozi približno 7-urno odisejado neprestano navdušuje z nekonvencionalno okolico, polno nevarnosti in skrivnosti. In čeprav gre za precej linearno izkušnjo, je ta v poplavi klišejskih “metroidvanij” in klonov Contre s kratkimi nivoji pravzaprav nadvse prijetna osvežitev.

Prihodnost je retro
Valfaris na srečo ni igra, ki bi s stilsko dovršenostjo zakrivala plehko igralnost, saj je morda prav ta njena najmočnejša plat. Čeprav gre za čudovit poklon 2D klasikam, igra predstavi dovolj redko videnih mehanik, da deluje sveže in brez težav obdrži igralčevo pozornost do udarnega zaključka. Veliko zaslug za to imata odziven nadzor nad dolgolasim Therionom ter zajeten nabor bojne opreme, ki jo poleg ščita sestavljajo: primarni kosi (pištole), meči in sekundarni kosi (puške). Medtem ko imajo primarna orožja neomejeno količino streliva, sekundarna potrebujejo posebno energijo, ki jo Therion pridobiva z vihtenjem meča. Gre za prijetno mehaniko, ki predvsem spodbuja rabo različnih vrst orožja in z njo dodobra razgiba obračune s takšnimi in drugačnimi nepridipravi.

Teci, streljaj, shrani

Čeprav Valfaris zaenkrat ne nudi izbire težavnostne stopnje, se njegova zagatnost po zaslugi posrečenega sistema shranjevanja zdi pravšnja tako za nedeljske igričarje kot retro veterane. Skozi celotno izkušnjo namreč ne manjka premišljeno postavljenih kontrolnih točk, ki jih igralec aktivira z resurekcijskimi kipci. Slednji pa se obenem uporabljajo za večanje Therionove količine zdravja, zato je povsem na strani igralcev ali bodo ubrali previdnejšo ali bolj tvegano pot. Ker pa je šefovske bitke težko predvideti, se manj izkušenim zagotovo splača redno shranjevati na račun šibkejšega zdravja.

Valfaris je brez posebnega pompa na osebne računalnike prišel že v koncu oktobra, sedaj pa je enako neopazno izšel še za PlayStation 4, Xbox One ter Nintendo Switch. Gre za eno prijetnejših presenečenj tega leta ter izvrsten poklon težkometalni glasbi, klasičnim strelskim ploščadaricam in znanstveni fantastiki, ki ne bi smel ostati skrit pred očmi ljubiteljev pristnih retro izkušenj.

Povzetek:

+ Udarna glasbena podlaga
+ Vrhunski tempo
+ Raznoliki sovražniki
+ Pestre šefovske bitke
+ Markanten izgled

+ Odlična orožja

+ Dobra shranjevalna mehanika

– Mestoma prehitro oživljanje nasprotnikov

Ocena: 9/10