God of War: obvezna igra za vsakega pravega igričarja

Preigrali smo vse igre serij God of War (tudi tiste za ročni konzoli PSP in celo na mobilnih telefonih) in izjemno uživali v vseh. Zato je bil ogromen šok, ko smo leta 2016 na igričarskem sejmu E3 videli novi God of War … Ki je deloval nekoliko čudno. Ni nas motila nova perspektiva, otrok ali videz po zgledu igre Last of Us. Ne, motilo nas je konstanto nadlegovanje igralca z neinteraktivnimi deli, dolgočasno bojevanje in igranje, ki je bilo počasna hoja skozi linearno stopnjo. Igra nas je instantno odvrnila. Ampak! Potem so prihajale nove informacije, nedavno tudi petnajstminutni posnetek igranja. V tem je bil prikazan kar dober borilni sistem, raziskovanje, reševanje zagonetk ter izpiljen šefovski obračun. Videti je bilo kot prava igra God of War. In po nekje 30 urah igranja novega dela lahko potrdimo, da so bili zgodnji strahovi neupravičeni, saj gre za zelo dobro igro.

Torej, spet igramo v vlogi Kratosa, ampak tokrat ne v grški, temveč v nordijski mitologiji. Kratos je dolgo potoval sam po svetu, nato pa se je odločil živeti kot navaden smrtnik nekje na severu. Tam je začel novo družino. Igra se začne s pogrebom njegove žene, ki mu prisostvuje skupaj s sinom. Zadnja želja žene je bila, da odneseta njen pepel na najvišji vrh in ga raztreseta. Sliši se preprosto, ampak je vse prej kot to. Kratosa kmalu začnejo nadlegovati nadležni bogovi in pošasti. Nekaj je grozno narobe z nordijskim svetom in skozi igro se lepo razvije njegova mitologija. Spoznamo veliko zabavnih likov in (ogromnih) kreatur. Zvezdi zgodbe pa sta seveda Kratos in njegov sin, med katerima se počasi razvija pristen družinski odnos. Kratos je tokrat bolj miren in se trudi biti oče, ampak na njegov nekoliko poseben način. Še vedno je odrezav, jezen ter neprijazen, tudi do svojega sina, z namenom, da bi ga utrdil in naredil bojevnika. Njegov sin pa hoče biti otrok, je naiven in bi rad pomagal vsem.

Zgodba je napisana solidno, ampak se vidi, da gre najverjetneje za prvi del nove trilogije. Čeprav ima dobro strukturo in se zaključi, konec nakaže na nadaljevanje. Prav tako ne srečamo (ali se niti ne bojujemo) proti večjim imenom nordijske mitologije. Torej nič Thora, Odina ali drugih velikih božanstev, jih pa igra nekajkrat omeni. Škoda. Največja težava zgodbe po našem mnenju je ravno njen osrednji del, torej odnos med Kratosom in njegovim sinom. Bolj kot ne se vedno razumeta solidno. O detajlih ne morem govoriti, saj bi vam lahko pokvarili izkušnjo. Omenili bomo le, da ima njegov sin včasih čudne, nekarakteristične izpade, ki jih je kmalu konec. Ko se to zgodi, zna delovati nenamenoma komično.

Veliko ljudi je skrbelo, da bo njegov sin izpadel nadležno. Da bo celotna igra ena dolga spremljevalna naloga, kjer bo treba ves čas paziti na krhkega otroka. Ampak na srečo ni. Sin je zelo sposoben in pomagaa v bitkah. Skozi igranje se njegov lik naravno razvije. Na začetku bo tu in tam izstrelil puščice, proti koncu igre pa skače na glave pošasti, jih davi z lokom in brca, da je veselje. Skozi zgodbo dobi tudi magične puščice, s katerimi zada dodatne poškodbe nasprotnikom. Kratos lahko tudi neposredno ukazuje otroku s pritiskom na gumb. Ob pritisku bo ustrelil puščico na najbližjega nasprotnika, lahko pa tudi dodatno namerite na določnega nepridiprava in bo sin vanj izstrelil puščico. To je koristno tudi za reševanje kar pogostih miselnih orehov ali preprek v stopnjah.

Za razliko od bolj linearnih soban ostalih iger v sredini je tokrat več prostora za raziskovanje. Svet ni popolnoma odprt, ampak je razdeljen na velike stopnje, po katerih se lahko vračate nazaj. Mogoče bolj v stilu “metroidvanij” kot odprtih RPG-jev. V največji stopnji, Midgardu, se lahko prosto prevažate s čolnom in raziskujete otočke. Tam rešujete zagonetke, se bojujete in nabirate kramo, s katero lahko izdelate boljšo opremo. Veliko je tudi dodatnih stranskih misij. Te so v večini solidne in včasih celo enako dobro kot glavna zgodba. Na primer reševanje zmajev skozi labirint. Odklenete lahko celo naključno generirano stopnje, ki nudijo dodaten izziv. Naša najljubša dodatna vsebina so verjetno Valkyrie, ki so zelo zahtevne šefovske stopnje.

No, včasih se s svojim čolničkom odpravte do misij za glavno zgodbo. Te so večje, navadno impresivno dizajnirane stopnje, ki jemljejo navdih v seriji Dark Souls. Navadno lahko raziskujete več poti stran od rdeče niti. Tam vas običajno čakajo kakšne uganke, za njihovo uspešno rešitev pa ste nagrajeni z dodatno robo. Kasneje ko Kratosov sin dobi magične puščice, se lahko odpravite na že opravljene stopnje in odklenete prehode, ki prej niso bili dostopni. V glavnih misijah se tudi bojujete s šefi, ki pa žal ne navdušijo preveč. Nič ne doseže tehnične globine šefov, ki smo jih srečali v God of War 3 šefov, kot je bil na primer Zeus, niti ne kinematografskega spektakla in veličastnosti uvodnih ur katerekoli iger v serji. To bi bilo malo težje z novo kamero, ki je res preblizu Kratosa. Ne vemo zakaj so se odločilo za takšno kamero. Navadno se uporablja v strelskih igrah, saj je tam bolj pomembno kam meriš, ne kako se postaviš. Tukaj pa zna biti problem, saj se včasih bojujete z ogromno nasprotniki iz vseh smeri. Kamere, ki so blizu igralcu ampak vseeno oddaljene, so bile boljše izvedene v igrah tipa Uncharted 4, Bloodborne in Nioh.

God of War je dobil tudi nekaj RPG elementov. Izdelate si lahko različne dele oklepa, nadgrajujete orožje ali talismane, ki izboljšajo sposobnosti in podobno. Sposobnosti se delijo na moč, zdravje, srečo, obrambo in tako dalje, ter vplivajo na različne stvari. Moč pomeni koliko škode boste zadali nasprotnikom, zdravje koliko škode lahko prejmete, sreča koliko krame boste dobili naključno od poraženih nasprotnikov, … Ta sistem nam ni bil preveč všeč. Ne zdi se nam, da statistika preveč vpliva na sam potek igre, oziroma vsaj mi nismo opazili. Če smo imeli več sreče, smo opazili več kamenčkov, ki ti povrnejo malo življenja. Za vse ostalo pa je bila bolj majhna sprememba. Saj ne rečemo, lepo je videti različne oklepe na Kratosu in občutek, ko naredite kos oklepa, ki ste ga imeli, uglednega, je odličen. Ampak zdi se, da je vse bolj vizualen namen za dodatno stimulacijo igralca, kot pa da dejansko vliva na igranje. No, navsezadnje vsaj ne bo šlo v nos tistim, ki se jim res ne ljubi izdelovati novih oklepov.

Prav tako lahko odklepate nove sposobnosti za svoja orožja. Na voljo imate sekiro, sinov lok, pesti in sčit ter t. i. pobesneli način (rage mode), ki se vrača iz prejšnjih iger God of War. Sredi igre odklenete tudi drugo orožje, ki je zelo zabavno, ampak bi rekli, da je tudi velik “spoiler”, zato ne bomo izdali kaj je. Vsa ta orožja se da nadgraditi z novimi sposobnosti in napadi. Vsaka nadgradnja se občuti kot nekaj pomembnega, za razliko od veliko drugih iger, kjer so nadgradnje tam zaradi lepšega (oziroma tako kot se občutijo nadgradnje za oklep).

Vsako orožje je že brez nadgradenj zelo obširno. Sekiro lahko vržete v nasprotnika in jo prikličete nazaj (tako kot deluje Thorovo kladivo v Marvelovih filmih in stripih). Če sekire nimate pri sebi, se lahko sovražnikov lotite kar s pestmi in ščitom, kar dela manj škode, ampak lahko naredi sovražnike omotične. Takrat jih lahko brutalno pokončamo s stiskom na gumb. Igralec se lahko odloči, ali bo raje delal neposredno škodo, ali raje usmrtil nasprotnike. Prav tako lahko kombinirate oboje skupaj, kar se občuti fantastično in daje priložnost ogromno odločitvam. Sekira lahko tudi zamrzne sovražnike, tako da jo lahko uporabljate za nadzorovanje množic. Če kdo dela težave od daleč, ga lahko zamrznete, se osredotočite na druge nasprotnike in nato prikličete nazaj sekiro, s katero pokončate še njega. Borilni sistem je izpiljen in bolj metodičen. Vse to ne bi pomenilo nič brez dobrih nasprotnikov, ampak ne bojte se – igra vsebuje ogromno število različnih mitoloških kreatur. Prav presenečeni smo bil nad njihovim številom. Vse večje pošasti, s katerimi se bojujete bolj redko, imajo tudi različne izpeljanke ter malo drugačen videz. Fantastično oko za detajle.

Igra ima torej dobro oblikovane stopnje polne raziskovanje in ugank, ogromno vsebine, super borilni sistem in solidno zgodbo. Zamer imamo kar nekaj, ampak so majhne. Prej smo že omenili nepotreben sistem ustvarjanja lastnih orodij in orožij, kamero, ki je preveč omejujoča, ter razočarajoče šefovske spopade (sploh zadnjega med njimi). Ti so bili vedno najboljša stvar v seriji, a zdaj niso več tako veličastni in brutalni. Malo je za to kriv Kratos, ki je zdaj bolj umirjen, malo pa to, da jih najbrž var,ujejo za nadaljevanja.

Druge zamere so počasno plezanje, ki je tako zelo slabo izvedeno, da smo kar težko verjeli. Najprej morate iti do vnaprej določene stene, pritisniti gumb, ter poooočasi plezati naprej. Nato morate pogledati, tja kamor hočete skočiti, počakati. da se prikaže gumb sredi ekrana, nakar bo Kratos poooočasi skočil tja. Ne morete skakati kamor želite, tako kot v nekaterih drugih igrah. Sistem je zelo omejujoč. Sklepamo da je delno to zaradi sina, saj vam ta navadno skoči na ramena ko plezate. A mislimo, da bi lahko bila izvedba veliko boljša. Druga manjša zamera je videz igre v odprti stopnji. Igra je večino časa videti naravnost fantastično, a v odprti stopnji so morali razvijalci očitno varčevati pri stroških in to se zelo opazi. Kakovost tekstur, vode, osvetljave in detajlov opazno upade v tej stopnji, kar je škoda.

No, ampak to so dokaj majhne razmere. Igra je bila ena izmed redkih, ki smo jih želeli neprestano igrati. Po pravici povedano, nismo mogli nehati, saj zgodba vleče naprej dokler je ni konec. Ni ravno tako epska kot ostali naslovi v seriji, a je vseeno še vedno izjemna in veličastna. Priporočali bi jo vsakemu lastniku igralne konzole PlayStation 4.

Ocena: 9/10

Plus:

– Dober borilni sistem

– Veliko vsebine

– Super videz (večinoma)

– Dobra glasba

– Veliko tipov nasprotnikov

– Dizajn stopenj in reševanje zagonetk

Minus

– Nepotreben RPG sistem

– Manko veličastnih šefov

– Počasno, nedodelano plezanje

– Kamera