Tiskalniki in tiskanje nove dobe

Digitalizacija poslovnih procesov počasi, a vztrajno izpodriva klasične tiskalnike, ki sicer še niso rekli zadnje besede. Vse bolj pa se tisk uporablja na drugih področjih, ki jih še nedolgo nazaj nismo poznali. V ospredje prihajata 3D in industrijski tisk.

Večina ljudi je danes že slišala za 3D tiskanje, predvsem po zaslugi odmevnih novic na temo tiskanja orožja, hrane ter človeških kosti in organov. Veliko manj pa jih ve, kje se je vse skupaj začelo. Sama tehnologija ima svoje začetke v letu 1984, ko je Chuck Hull patentiral metodo 3D tiskanja z uporabo fotopolimerov (oče veje 3D tiskanja, imenovane stereolitografija).

Namen razvoja, kot ga je videl Hull, je bil olajšati dostop do zamišljenega objekta, izrisanega v programu, v smislu izdelave cenovno ugodnega prototipa. Sicer je izdelava prototipov zamuden in drag proces, zato je tehnologija relativno hitro postala dostopen in učinkovit način za reševanje tovrstne problematike. Od ključnega leta 1984 je razvoj šel hitro naprej na vseh področjih, saj je novost pritegnila k razmišljanju znanstvenike iz vseh sfer.

Leta 1992 je luč sveta ugledal prvi pravi SLA (stereolitografski) tiskalnik, ki je svetu predstavil uporabnost tovrstne tehnologije zaradi sposobnosti tiska zapletenih 3D objektov v kratkem času. Ob koncu prejšnjega stoletja, leta 1999, je medicinska stroka uporabila metodo biotiskanja (z živimi celicami), in sicer za tisk umetnega mehurja, ki so ga uspešno vsadili v pacienta. Sledile so delujoče ledvice leta 2002, ki pa še niso dožive dejanske uporabe pri pacientih.

V veliki Britaniji so v letu 2005 oživili projekt RepRap – odprtokoden projekt za tiskanje delov tiskalnika. Ideja je, da če tiskalnik lahko natisne človeške organe, zakaj ne bi potem natisnil tudi delov za samega sebe. Iz projekta danes tako izhaja več kot 250 vrst 3D tiskalnikov, ki so jih razvili člani skupnosti RepRap. V letu, ki je sledilo, je prišlo do velikega koraka v industriji. Prvi 3D tiskalnik SLS (temelji na spajanju slojev praškastega materiala) tehnologije je postal dostopen proizvodnji industrijskih delov. V istem obdobju so razvili tudi takšno različico 3D tiskalnika, ki je bil sposoben tiskati z več materiali. Od tu je razvoj še hitreje napredoval. Leta 2008 so umetniki in arhitekti začeli tiskati svoje projekte in umetnine, v medicini pa so natisnili prvo nožno protezo v enem delu, ki je bila gibljiva v sklepih.

Podjetje Makerbot je leta 2009 začelo prodajati pakete za sestavo hišnih 3D tiskalnikov, kar je pomenilo, da je lahko vsakdo začel s tovrstnim tiskanjem tudi doma. Razvoj je v nadaljevanju peljal do robotskih letal in tiska avtomobila vse do natisnjene čeljusti (2012) iz človeškemu telesu prijaznih materialov, ki je bila uspešno implementirana pri pacientu. Danes tiskanje hrane in orožja ni več nič nenavadnega, potrošniki pa z zanimanjem čakamo, kaj sledi …

Celoten članek si lahko preberete v novi številki revije …

V tokratni številki revije Računalniške novice ne spreglejte niti: