Ultrakill je neodvisna streljačina, ki se jo splača imeti na očeh

Po uspehu iger Dusk, Amid Evil ter Ion Fury smo zadnje čase priča pravemu preporodu retro prvoosebnih streljank. Letos se oboževalci hitrih starošolskih izkušenj veselijo predvsem Wrath: Aeon of Ruin in Prodeus, toda krivično bi bilo zapostaviti divjo streljačino Ultrakill, ki cilja na poletni izid.

Res pa je, da Ultrakill ni tako zelo retro, kot namiguje njen pikseliran videz. Vsekakor se zgleduje po zgodnjih predstavnikih žanra, v katerih so prevladovali ubijalski tempo, ultra-nasilje in brutalna orožja, a hkrati predstavi veliko svežih mehanik, ki se jih nedvomno ne bi branila niti največja razvojna imena.

In če se vam igra na prvi pogled zdi zelo podobna Strafe, vas občutek ne vara. Ultrakill tako vizualno kot v načinu podajanja sovražnikov močno spominja na neodvisno stvaritev, ki naj bi leta 2017 retro streljanke približala sodobnim množicam, vendar se je njen poizkus izjalovil. Igra je bila vse prej kot retro, marveč zgolj moderna “roguelike” streljačina zapakirana v kvazi nizkoločljivostno podobo, za nameček pa je ob izidu na konzolah komajda delovala.

Izvrstna novica je, da se že trenutna preizkusna različica Ultrakill igra bistveno bolje kot končna verzija Strafe. Uvodno epizodo, ki vključuje 5 nivojev, skrivno misijo, 4 nasprotnike, 3 šefe in 2 orožji, lahko brezplačno prenesete na naslovu: https://hakita.itch.io/ultrakill-prelude (donacije so seveda dobrodošle).

Že kmalu po zagonu je jasno, da gre za dinamično mešanico elementov sodobnih in starih streljačin, ki v surovo in brezkompromisno akcijo vpeljuje celo elemente iger tipa Devil May Cry. Ob tem pa v slogu Bulletstorm in Doomovega arkadnega načina na preizkušnjo neprestano postavlja igralčevo ustvarjalnost pri premagovanju sovražnikov. Na razpolago namreč ni samo pester repertoar orožja z domiselnimi sekundarnimi načini streljanja, pač pa tudi nepogrešljivi manevri prenekaterih japonskih sekljačin, kot so: odrivanje od stene, drsanje po tleh, hitro izmikanje in podobni. Z eksplozivnimi arenskimi spopadi je Arsi “Hakita” Patala ustvaril kompleksno izkušnjo, ki deluje znano ter izvirno hkrati. In četudi gre za precej težavno igro, jo pred nepotrpežljivci varuje instantno ponovno nalaganje, s katerim Ultrakill kar kliče po “samo še enem” poskusu. Vredno testiranja!