Šel sem še korak dlje: test Fritz!Box 5690 Pro

Pred dobrim mesecem sem naredil prehod na Wi-Fi 7, bolj zaradi eksperimenta in ne zaradi dejanske potrebe po boljšem omrežju. Drugače sem zelo zadovoljen, kajti bolj kot hitrosti sem vesel, da sem uspel izboljšati pokritost in zmanjšati zakasnitev.

Pred dvema tednoma pa sem dobil na test še Fritz!Box 5690 Pro, ki je razumljivo za večino totalno pretiravanje. Moja radovednost pa je bila vseeno večplastna. Najprej sem želel preveriti, ali se osnove (hitrost, doseg, latenca …) izboljšajo ali so na mrtvi točki. Bolj kot to pa sem želel preveriti, kaj (če sploh) doda 6-GHz kanal, ki ni podprt pri Fritz!Box 7690.

Če vas zanima, kdaj se vam splača nadgraditi na Wi-Fi 7, si preberite prejšnji test. Tokrat se bom samo osredotočil, kaj doprinese novinec Fritz!Box 7690.

Fritz!Box 5690 Pro cena in specifikacije

• Fritz!Box 5690 Pro: 369 €

Fritz!Box 5690 Pro – estetsko se ne bo zlil s prostorom, bo ga pa napolnil s hitrim internetom

FRITZ!Box 5690 Pro ohranja prepoznaven dizajn hiše AVM. Rdeče-bela zasnova, ki je postala njihov zaščitni znak, je preprosta, a funkcionalna. Zunanja oblika je podobna drugim modelom, le dimenzije so nekoliko večje, kar je razumljivo, saj gre za napravo, ki združuje več funkcij, pomaga pa tudi pri hlajenju. Možnosti za stensko vgradnjo privzeto ni, po potrebi bi lahko naredili DIY nosilec. Površina je sijoča in prstni odtisi se poznajo, ampak po začetni nastavitvi se usmerjevalnika ne boste več dotikali. Vsi priključki so razumljivo zadaj, spredaj imaš LED diode za spremljanje stanja.

Ne bom trdil, da se lepo zlije s pohištvom (ker se iskreno res ne), ni pa kičast, kot nekateri usmerjevalniki. Tudi moja boljša polovica se strinja, da je na koncu bolj pomemben, da imaš dober internet kot pa dober feng šuj.

Srce modela 5690 Pro je njegova izjemna vsestranskost. Gre za edini AVM-jev usmerjevalnik, ki v enem paketu ponuja podporo za DSL (vključno z VDSL s »supervektoringom« do 300 Mbit/s) in optične povezave (AON in GPON) prek vgrajene SFP reže. To je ključna lastnost, ki ga ločuje od modela 7690, ki je zasnovan izključno za DSL omrežja. Pomembno pa je omeniti, da usmerjevalnik ne podpira standarda XGS-PON (10 Gbit/s).

Brezžična zmogljivost je vrhunska. Usmerjevalnik deluje v treh pasovih (tri-band), in sicer na frekvencah 2,4 GHz, 5 GHz in 6 GHz. Podpira najnovejši standard Wi-Fi 7, ki izkorišča tehnologije, kot so OFDMA, MU-MIMO in, kar je ključno, Multi-Link Operation (MLO). MLO omogoča sočasno uporabo več frekvenčnih pasov za prenos podatkov, kar teoretično prinaša hitrosti do 11,53 Gbit/s na 6 GHz pasu, ki ponuja široke 320 MHz kanale. Na 2,4-GHz pasu sicer podpira le standard Wi-Fi 6, ne pa Wi-Fi 7, kar je škoda, kajti vsaj meni 2,4 GHz pas pride v poštev, ker računalnik uporabljam v zgornjem nadstropju, kamor 6-GHz kanal (5 GHz pa odvisno od scenarija) ne uspe pripeljati dostojen signal.

Kar zadeva žično povezljivost, je usmerjevalnik opremljen z enim 2,5 Gigabitnim WAN/LAN priključkom, štirimi Gigabit LAN priključki in enim USB 3.1 priključkom. Omejitev na le en 2,5G LAN priključek na premijskem modelu je manjše razočaranje, saj konkurenti in tudi sovrstnik Fritz!Box 7690 ponujajo več hitrih žičnih povezav. Model 7690 ima namreč dva 2,5G LAN priključka. Pri USB priključku pa je 5690 Pro v prednosti, saj nudi hitrejši standard USB 3.1, medtem ko ima 7690 le USB 2.0, čeprav to ni tako kritična pomanjkljivost. Manjka 10-gigabitna povezava, ki jo drugi nudijo. Za domače uporabnike to ni ovira, ker bodo le redki to res potrebovali (tudi v naslednjih 5-10 letih), drugje pa je to lahko velika hiba.

Ali 6-GHz pas kaj spremeni?

Fritz!Box 5690 Pro je usmerjevalnik najnovejše generacije Wi-Fi. Podpira standard Wi-Fi 7 (802.11be) v pasovih 5 GHz in prvič tudi v 6 GHz, medtem ko 2,4 GHz zaradi združljivosti ostaja pri Wi-Fi 6 (802.11ax) hitrostih. Skupna teoretična brezžična pasovna širina vseh treh pasov skupaj je več kot 18 Gb/s (11,5 Gb/s v 6 GHz, 5,8 Gb/s v 5 GHz in 1,2 Gb/s v 2,4 GHz). Seveda so to številke v idealnih razmerah. Pri domači rabi jih ne bomo dosegli, še posebej ker večina od nas nima naprav, ki bi to izkoristile, in niti internetnih povezav takih hitrosti.

Največja novost je 6 GHz pas. Ta omogoča širše kanale (do 320 MHz) in manj motenj, kar pomeni višje hitrosti na manjši razdalji. Že v testu 7690 sem omenil, da je 6 GHz primarno koristen v istem prostoru ali skozi eno steno, medtem ko za oddaljenejše kotičke hiše ostaja ključnega pomena 5 GHz in predvsem dobra mesh postavitev.

Wi-Fi 7 prinaša tudi tehnologijo Multi-Link Operation (MLO), ki napravam omogoča hkratno povezavo na več pasov hkrati, na primer 5- in 6-GHz, za večjo skupno hitrost ali zanesljivost povezave. Poleg tega standard uvaja t. i. “puncturing” (luknjanje kanala), ki omogoča usmerjevalniku, da izloči motene dele spektra in na preostalem delu kanala nemoteno prenaša podatke. V praksi Fritz!Box 5690 Pro samodejno izbira optimalni frekvenčni pas in kanal za vsako napravo, kar sem med preizkušanjem tudi opazil. Preklapljanje med 2,4 GHz, 5 GHz in 6 GHz poteka neopazno, brez prekinitev povezave, ko se z napravo premikam po stanovanju.

Vse to sem že podrobneje omenil pri testu Fritz!Box 7690, vseeno pa velja poudariti glavne prednosti.

Ali sem opazil razliko s Fritz!Box 5690 Pro?

Za oceno dejanskega učinka novega usmerjevalnika sem ponovno izvedel meritve hitrosti in latence na več lokacijah, podobno kot prej s 7690. Moja internetna povezava pri operaterju T-2 ima nazivno hitrost 500 Mb/s simetrično, kar predstavlja zgornjo mejo, do katere lahko sploh preizkusim korist Wi-Fi 7 v praksi. Uporabil sem prenosnik in najnovejši telefon s podporo za Wi-Fi 7 (oba podpirata 6-GHz povezavo). Meritve hitrosti sem izvajal z dejanskimi prenosi (TCP/IP throughput, Speedtest in prenos velikih datotek z lokalnega strežnika) ter spremljal ping do bližnjega strežnika.

V istem prostoru (meter ali dva od usmerjevalnika) je bila povezava pričakovano optimalna. Naprave so se povezale na 5 GHz ali 6 GHz (odvisno od podpore). Pri prenosniku sem videl celo, da je izkoristil MLO in vzpostavil povezavo na obeh pasovih hkrati. Hitrost prenosa po internetu je dosegala skorajda polnih 500 Mb/s, dejansko sem v povprečju dobival okoli 480–500 Mb/s, kar je nekoliko bolje kot pri Fritz!Box 7690, kjer je isti preizkus dal okoli 450 Mb/s. Latenca (ping) je bila izjemno nizka in stabilna, v povprečju 1–3 ms, torej praktično enako kot na kablu. Tudi pri pretakanju videa v 4K in igranju na lokalnem strežniku nisem zaznal nobenih trzljajev.

V drugi sobi (dobrih 5 metrov od usmerjevalnika) je 5690 Pro skozi eno steno ohranil odlično zmogljivost. Naprave so se povezale večinoma na 5 GHz (telefon se je sam preklopil s 6 GHz na 5 GHz zaradi boljše jakosti signala). Povprečna hitrost prenosa je znašala okoli 420 Mb/s, kar je zelo blizu rezultatu v sosednjem prostoru pri modelu 7690 (približno 400 Mb/s). Tudi tukaj opažam rahlo prednost novega modela, verjetno zaradi boljšega izkoristka spektra in možno zaradi nekoliko izboljšane antene. Zakasnitve so ostale nizke, med 4–5 ms, in povezava ni izgubljala paketov. Za običajno brskanje, pretakanje videov in tudi vse spletne igre je takšna zmogljivost odlična in optimalna. Številke so resda boljše, med samo uporabo pa tega ne opaziš, ker je bila povezava že prej odlična.

Najtežji test za usmerjevalnik je, tako kot prejšnjič, pisarna v drugem nadstropju. Med routerjem in računalnikom v pisarni je več sten in ostalih motilcev. Brez dodatnega ojačevalnika (mesh repetitorja) je signal močno oslabljen. Fritz!Box 5690 Pro se je tudi tu odrezal podobno kot 7690. Hitrost prenosa je padla na približno 150 Mb/s, kar je sicer malo boljše od 130 Mb/s pri 7690, a še vedno premalo za moje potrebe v tem prostoru. Ping je narasel na približno 15-17 ms, kar je sicer bolje kot 20 ms, a še vedno opazno v primerjavi s skoraj ničelno zakasnitvijo bližje usmerjevalniku.

Na tej razdalji je 6 GHz večinoma neuporaben, večino časa sem preklapljal med 2,4 in 5 GHz. Tudi najnovejši Wi-Fi standard ne more čudežno preseči fizikalnih omejitev. Doseg pri visokih frekvencah ostaja omejen. V mojem primeru je povezava v zgornjem nadstropju brez dodatne opreme sicer delovala, a ni bila dovolj zanesljiva za daljše delo ali igranje iger (hitrost je precej nihala, včasih padla tudi pod 100 Mb/s, odzivni časi pa so bili na trenutke že na meji znosnega).

Če sem šel še korak dlje, v sosednji prostor v drugem nadstropju (še ena dodatna stena), pa je tudi Fritz!Box 5690 Pro dokončno izgubil povezavo podobno kot njegov predhodnik. To le potrjuje, da pri večjih stanovanjih ali hišah en sam usmerjevalnik (ne glede na standard Wi-Fi) težko pokrije čisto vse kote.

Z mesh omrežjem je zgodba spet optimalna

Tako kot pri testu 7690 sem tudi tokrat preizkusil, kako Fritz!Box 5690 Pro sodeluje z dodatnim mesh repetitorjem. Ker pri času preizkusa še nisem imel novega Wi-Fi 7 repetitorja (AVM naj bi ga izdal kmalu), sem uporabil obstoječi tri-pasovni Fritz!Repeater 3000 AX (Wi-Fi 6).

Repetitor sem namestil na podobno mesto kot prej, v oddaljen del prvega nadstropja, kjer signal osnovnega usmerjevalnika peša. Rezultati so bili praktično enaki kot pri prejšnji postavitvi z modelom 7690. Hitrost v zgornjem nadstropju se je dvignila nazaj na 300 Mb/s, ping pa padel na 7–8 ms. Z drugimi besedami, tam, kjer sem prej brez ojačevalca imel komaj 130 Mb/s in 20+ ms zakasnitve, imam zdaj z mesh sistemom spet skoraj polovično gigabit zmogljivost in zelo odzivno povezavo.

To pomeni, da lahko v domači pisarni nemoteno igram spletne igre (skupni ping do strežnikov je približno 30 ms, kar je skoraj enako kot na kablu preko optike). Ključna prednost tri-pasovnega repetitorja (kot 3000 AX ali 6000) je, da ima eno 5 GHz frekvenco posvečeno povezavi z usmerjevalnikom, drugi dve frekvenci pa za naprave. Tako nižamo izgube hitrosti, ki pestijo klasične dvopasovne repetitorje.

Fritz!Box 5690 Pro in 3000 AX repetitor sta vzpostavila mesh brez težav. Upravljanje je enotno, naprave se avtomatsko povezujejo tja, kjer je signal bolšji, roaming med etažama deluje brez prekinitev. Pri polni obremenitvi več naprav hkrati sistem inteligentno razporeja naprave na optimalne pasove in ohranja stabilnost.

Seveda velja poudariti, da bo v prihodnje še bolje, ko bo na voljo nov repetitor z Wi-Fi 7 podporo. Ta bo verjetno dodal še 6 GHz pas v mesh hrbtenico in s tem omogočil še večje hitrosti v oddaljenih prostorih. A že obstoječi Fritz!Repeater 3000 AX (in tudi model 6000) je pokazal, da mesh postavitev ostaja najboljša rešitev za pokrivanje večjih stanovanj ali hiš, ko napeljava kablov ni opcija.

Prijazen tudi do pametnega doma

Kakšen je vmesnik, kako priročna je aplikacija, si preberite pri testu Fritz!Box 7690, kjer pa nisem spregovoril o pametnem domu.

Fritz!Box 5690 Pro ima vgrajeno podporo za Zigbee. To pomeni, da lahko direktno nanj vežemo do 40 Zigbee naprav (na primer žarnice Philips Hue, senzorje …). Vse to upravljamo centralno prek istega vmesnika ali aplikacije. Testiral sem dodajanje ene Zigbee žarnice in delovalo je brez zapletov.

Standard Matter žal še ni neposredno podprt, a AVM obljublja podporo v prihodnosti. Trenutno lahko Matter naprave povežemo posredno prek ločene škatlice FRITZ!Smart Gateway.

Omenim naj še, da naprava tekom delovanja ostaja hladna in tiha. Poraba energije v mirovanju se je gibala okoli 12–13 W, pod obremenitvijo pa največ do 18 W, kar je povsem sprejemljivo glede na strojno opremo (Qualcommov čip Networking Pro 1220).

Fritz!Box 5690 Pro je pisan na kožo entuziastom

Fritz!Box 5690 Pro je vsekakor model, ki opraviči svojo ceno. Modem za optiko/DSL, Wi-Fi 7 router, mesh vozlišče, NAS strežnik, vozlišče za pametni dom … še kakšno stvar bi lahko naštel, ampak to je glavno, kar dobite v Fritz!Boxu 5690 Pro. Čeprav nima 10-gigabitnega priključka, se boste do konca desetletja (in še dlje) brez težav lahko zanašali na 2,5-gigabitno povezavo. Čez par let, ko se bo število podprtih Wi-Fi 7 naprav povečalo, pa boste lahko mirni, saj boste že opremljeni z vsem, kar potrebujete.

Na prvem mestu je to nadgradnja za entuziaste, za vse ostale pa je trenutek, ko bo potrebno nadgraditi na takšen usmerjevalnik in Wi-Fi 7, oddaljen še vsaj nekaj let.