Senua’s Saga: Hellblade II – psihološka mojstrovina

Kratka, polna skritih motivov in atmosfera, ki te sili v raziskovanje lastne psihe. Tako bi na hitro opisal nadaljevanje igre iz leta 2017, ki me je že takrat presenetila z nekoliko drugačnim igranjem in raziskovanjem sveta. Recept so po 5 letih le še nadgradili in se držali temeljev, ki so prvotno igro naredili tako uspešno in tudi ikonično.

Ni veliko iger, ki se na tako drzen način lotijo psihologije človeka. To, da so v mešanico dodali še nordijsko mitologijo in keltsko kulturo, in vseeno poskrbeli, da je v ospredju človeško razmišljanje in ne nadnaravni elementi, je le še dodaten uspeh.

Če na kratko povzamem, obe igri se vrtita okoli glavne protagonistke Senue, ki mora preživeti v brutalnem okolju, kjer v fizičnem svetu na vsakem koraku prežijo vikingi, sočasno pa se bojuje še z notranjimi demoni. V prvem delu je bila naša misija vdreti v vikinški pekel, da bi si lahko priborili dušo svojega mrtvega ljubimca Dilliona. V drugem delu pa se podamo v lov za sužnjelastniki, ki za seboj puščajo le trpljenje in zlomljene družine. Kar sledi je psihološki triler, v katerem se spopadamo z lastnimi dvomi, medtem ko moramo na zunaj ostati močni in postati vodja ljudstvu, ki je izgubilo vso upanje.

Zavezništvo bomo našli v nekdanjih sovražnikih in se sproti naučili usmiljenja ter empatije. Čeprav so na videz glavni zlikovci mitološka bitja iz skandinavske kulture in vikingi, je v resnici pravzaprav spet (in pričakovano) glavno zlo človek. Več vam iz očitnih razlogov ne želim razkriti. Lahko pa rečem, da je zgodba dodelana in na vsakem koraku je videti vpliv psihologov in nevroznanstvenikov, ki so sodelovali pri razvoju igre. Če boste pozorni, boste lahko ob skoraj vsakem prizoru brali med vrsticami in ugotovili, da je pravzaprav v ozadju nekaj čisto drugega od tega, kar se dejansko odvija na zaslonu.

Nekaj utrinkov iz igre

Bojevanje je še vedno tako preprosto kot v prvem delu. Če imate dobre reflekse, ste v prednosti. Ni pa to težka igra. V celotnem preigravanju sem umrl ravno enkrat, pa še to po lastni neumnosti in ne zaradi intenzivnosti nasprotnikov. Pomembno je blokiranje v pravem trenutku, da sovražnika ujamete nepripravljenega, istočasno pa si polnite fokus, ki vam omogoča, da po hitrem postopku odpravite z vsemi, ki vam stojijo nasproti. Ker boj ni zahteven, bo za marsikoga monoton. Sam sem bojevanje dojemal bolj kot premor za možgane, preden sem se spet podal v raziskovanje človeške psihologije. Zato me ta enostavnost ni motila.

Priporočam vam, da jo igrate s slušalkami, ker boste ob raziskovanju opustošenega sveta imeli občutek, da nikoli niste sami, saj vam vedno nekdo šepeta pozitivne ali negativne misli. To je ta dodaten faktor, ki te res prisili, da začneš razmišljati nekoliko drugače. Z besedami, ki jih slišiš, se lahko vsak poistoveti. Skozi odločitve, ki jih sprejemamo, raziskujemo, kako smo ob vsakem koraku zasuti z dvomom, nezaupanjem, jezo, žalostjo, bridkostjo in čakamo tiste redke trenutke, ko je čas za veselje in zmagoslavje.  

Koncept preteklosti je vedno prisoten. Ali ji lahko ubežimo? Ali nas zaznamuje do te mere, da se dejansko ne moremo svobodno odločati? To so odlično zasnovali, še posebej, ko je čas, da razumemo nasprotnika in to, kako ga lahko »premagamo«. Kajti premagati ga ne moremo z mečem in ognjem, ampak z razumevanjem. Sliši se klišejsko, a izpade zelo naravno in ne za lase privlečeno.

Kar pogrešam, je bolj bogata pokrajina. Raziskovanje je zelo linearno in do cilja lahko prideš samo po eni poti. Vmes lahko najdeš skrite simbole, ki ti ponudijo vpogled v zgodbo samega sveta, a tega je premalo. Sama pokrajina, z izjemo podzemlja, je enoplastna in na njej se ne dogaja prav nič. Tudi v tistih redkih trenutkih, ko čas preživljamo v naseljih, se ne dogaja nič, prav tako ni možnosti pogovora z drugimi.

Pričakoval sem tudi, da bom na neki točki bolj občutil posledice svojih odločitev. V nekem trenutku se moramo odločiti, koga bomo »rešili« in pričakoval sem, da bo to igralo vlogo proti koncu igre.

Igra je, tako kot prvi del, zelo kratka. Preigrali jo boste v 5-6 urah in z vidika dolžine je 50 evrov kar konkretna cena. Iz vidika kakovosti pa igra upraviči svojo ceno.