Ste vedeli, da je Apple pred 20 leti naredil igralno konzolo?

Davnega leta 1996 so bili pri Applu prepričani, da lahko ustvarijo najboljšo igralno konzolo na svetu. Slabo leto mesecev pred vrnitvijo Steva Jobsa k Applu, je podjetje, ki danes velja za enega največjih in najbogatejših na svetu, v sodelovanju z japonskim podjetjem Bandai ustvarilo igralno konzolo Pippin. Kot se je kasneje izkazalo, je bil ta poizkus strel v prazno. Prodanih je bilo vsega 42.000 konzol, od tega večina šele takrat, ko je Apple močno znižal ceno.

Zgolj za primerjavo lahko povemo, da je Nintendo leta 1996, ko je izšla njegova legendarna konzola N64, prodal med 350.000 in 500.000 kosov v prvih treh dneh prodaje. Razlogov za neuspeh Applove konzole Pippin ni nihče zares z gotovostjo mogel potrditi, vendar že sam pogled na konzolo pove več kot dovolj. Prej omenjena konzola Nintendo N64 in Sonyjev originalni PlayStation, ki sta izšla v približno enakem času, sta po dizajnu bila dokaj podobna Applovi konzoli, vendar sta nekako bolj sovpadali v takratni čas.

Številne kritike so letele tudi na ceno konzole Pippin, ki je v začetku stala preračunanih 525 eur. PlayStation je stal polovico manj, medtem ko je konzola N64 bila še cenejša, in sicer preračunanih 175 eur.

Kontroler Applove konzole se je imenoval “Apple Jack”, njegova posebnost pa je bila (na sliki) sledilna krogla na sredini. Za sprehajanje po menijih iger si potreboval sledilno kroglo, kajti igre za konzolo Pippin so bile direktne kopije verzij za Apple Mac računalnike. Tam je sistem seveda slonel na miški in iz tega razloga je Apple v kontroler “Apple Jack” vgradil omenjeno sledilno kroglo. Apple je med kontrolerji bil takrat precej pred časom, saj je na določeni točki ponudil brezžični kontroler, ki se je preko infrardeče tehnologije povezal z konzolo.

Za Pippin je bilo značilno, da ni imel nobenega vgrajenega pomnilniškega prostora, prav tako pa ni imel svojega operacijskega sistema. Je pa imel 128 KB prostora za shranjene nastavitve in “in-game progress”. Vse kar je igralec potreboval, torej vključno z operacijskim sistemom, je boli v CD-jih, ki si jih dobil ob nakupu iger. Po eni strani je bilo to dobro, saj na tak način razvijalcem ni bilo potrebno optimizirati iger za specifične verzije operacijskih sistemov. Pippin je v svojem kratkem času deloval na operacijskem sistemu Mac OS 7, ki je bil v resnici operacijski sistem Applovih računalnikov.

Kljub temu, da Apple Pippin ni bil ravno presežek tehnologije, je po eni lastnosti še posebej izstopal od konkurence. Igralni diski namreč niso bili regijsko določeni. To pomeni, da si ti lahko kupil igro na Japonskem in si jo brez težav zagnal na konzoli v ZDA. Ta lastnost je bila za tisti čas velik napredek. Nintendo N64 tovrstne zmogljivosti ni imel in tako so recimo Evropejci morali nekoliko dalj časa čakati na igre, preden so te prišle v Evropo, kajti ameriških njihove konzole niso podpirale. Pippin je med drugim bil kompatibilen z PAL in NTSC televizijskima standardoma, kar pomeni, da si ga lahko uporabljal praktično povsod po svetu. Imel je celo VGA vhod, če si ga slučajno želel priklopiti na računalnik.

Tisto, kar je Pippin vodilo v propad, je bila izjemno slaba uporabnišla izkušnja, slaba odzivnost in hkrati nekvalitetne igre. Nekaj iger je celo bilo narejenih posebej za to konzolo, vendar tudi to ni pomagalo. Lahko si sicer nastavil grafiko tako, da so nekatere igre izgledale boljše, vedar to ni vplivalo na masovno rabo.