Recenzija: 198X – slavospev osemdesetim

Retro stvaritev, ki pihajo na dušo nostalgikom, dandanes niti pod razno ne manjka, a zdi se, da zlasti osemdeseta še zdaleč niso rekla zadnje besede. In tako se tudi mlada švedska razvojna skupina Hi-Bit Studios s svojim debitantskim izdelkom vrača v čas, ko se je mladina zabavala ob arkadnih avtomatih z igrami, kot so: Final Fight, Out Run, Gradius ter številne druge.

Najboljše iz osemdesetih

Prav tovrstne arkadne klasike so iztočnica za prvi del 198X, ki je nekakšna kompilacija najbolj prepoznavnih žanrskih oblik tistega časa. Igra je namreč razdeljena v pet sklopov, pri čemer bi vsak izmed njih lahko deloval kot popolnoma ločena izkušnja, če jih med seboj ne bi povezovala zanimiva zgodba o odraščanju. V njej osrednjo vlogo zavzema osamljeno dekle, ki od suhoparnega predmestnega življenja beži s pomočjo lokalne arkadne igralnice. In četudi pripoved ni pretirano kompleksna, po zaslugi prepričljive glasovne igre ter izvrstne “retrowave” glasbe izkušnji doda poseben čar in predvsem da smisel tej nekonvencionalni žanrski mešanici.

Za vsakega nekaj

Zbirka starošolskih zvrsti igralčevo pozornost zgrabi z udarnim “beat ’em up” uvodom v slogu Final Fight ter Streets of Rage, in jo uspešno obdrži do zaključne proceduralno generirane RPG-jevke. Poglavja so sicer dokaj enostavna in v povprečju trajajo kvečjemu kakšnih 20 minut, so pa dovolj dovršena, da ob igranju pričarajo tisti pravi retro občutek, po katerem hrepenijo številni starejši igričarji.

198X je kratka, toda sladka izkušnja, pisana na kožo ljubiteljem Kung Furyja in podobnih poklonov popkulturi osemdesetih let. Za slabih 10 € sicer ni najbolj globok retro naslov, je pa dovolj drugačen in zanimiv, da si vsekakor zasluži vsaj še kakšno nadaljevanje.

Povzetek:

+ posrečena žanrska fuzija

+ vrhunska glasbena podlaga
+ zanimiva zgodba o odraščanju

+ privlačen retro slog

– kratkost

Ocena: 7/10