Proces standardizacije formata Ecma Office Open XML

Microsoft je v skladu s svojo zavezo združljivosti na področju programske opreme in dokumentnih formatov predstavil tudi odprti dokumentni format Office Open XML. Standard je decembra 2006 potrdila organizacija Ecma in ga predala v proces za hitro potrditev organizaciji ISO. Ecma Office Open XML je odprt mednarodni standard za besedilne dokumente, preglednice in predstavitve, ki ga je mogoče uporabljati na številnih platformah. Open XML je trenutno v postopku potrditve s strani organizacije ISO.

O procesu standardizacije, vlogi organizacije Ecma in drugih vprašanjih je potekal intervju z Jan-om van den Beld-om, prejšnjim generalnim sekretarjem pri organizaciji Ecma, ki je prejšnji mesec že sodeloval kot sogovornik, na predstavitvi o združljivosti, odprtih standardih in dokumentnih formatih.

Kakšna je bila vloga organizacije Ecma pri standardizaciji formata Ecma Office Open XML?

Jan van den Beld

Jan van den Beld: “Pri standardizaciji formata Ecma Office Open XML je Ecma imela enako vlogo kot pri vseh drugih podobnih projektih. To vključuje oceno obsega dela za projekt razvoja standarda in potrditev projekta na skupščini organizacije Ecma. Prav tako mora organizacija zagotoviti potrebna sredstva, vzpostaviti interne vire za distribucijo dokumentov in formatov ter zbrati tehnično komisijo, ki opravi delo razvoja standarda. Pomembna naloga je tudi zagotoviti, da ni ovir na področju intelektualne lastnine, ki bi onemogočile razvoj standarda. Projekt standardizacije formatov Ecma Office Open XML je bil potrjen na skupščini decembra 2005, cilj pa je bil razvoj standarda v enem letu. In uspelo nam je, saj smo že decembra 2006 potrdili standard ECMA-376 in ga posredovali v hitro potrditev organizaciji ISO/IEC JTC1.”

Kakšna je razlika med procesi standardizacije v organizacijah ISO in Ecma?

Jan van den Beld: “Proces v organizaciji Ecma temelji na prispevkih članov in na hitrem spreminjanju od enega osnutka do naslednjega, dokler tehnična komisija ne oblikuje končne različice. Ob zaključku razvoja organizacije članice tehnične komisije glasujejo o standardu, za sprejem pa zadostuje običajna večina.

Dva meseca po glasovanju v tehnični komisiji o predlogu glasuje skupščina, ki jo sestavljajo običajne članice organizacije. Glasujejo o objavi standarda in njegovi predaji v hitro potrditev IEC JTC1. Za uspešno potrditev potrebuje standard kvalificirano večino, torej vsaj dve tretjini glasov članov. Standard Ecma Office Open XML, ki nosi naziv ECMA-376, je bil decembra 2006 potrjen z enim samim glasom proti.

Proces v komisiji IEC JTC1 poteka v petih korakih in vključuje več glasovanj. Velika razlika je tudi, da Ecma deluje z neposrednim sodelovanjem, kar pomeni, da lahko strokovnjaki iz panoge ali raziskovalnih ustanov neposredno delujejo v projektih Ecme, strokovnjaki JTC1 pa prihajajo iz nacionalnih teles, ki najprej določijo svoje stališče, nato pa izbrani strokovnjaki to stališče predstavljajo na mednarodnih skupščinah. Ta proces seveda traja dlje kot projekti Ecme.”

Zakaj po vašem mnenju potrebujemo več standardov?

Jan van den Beld: “Panoga informacijskih tehnologij se razvija zelo hitro in popolnoma naravno je, da se v takem okolju oblikuje več standardov, ki so med seboj konkurenčni. V svojih letih dela pri Ecmi sem bil tako priča več konkurenčnim standardom. Prav tako je prav ta konkurenca pozitivna za nadaljnji razvoj, kot kaže tudi raziskava profesorja Knuta Blinda, v kateri ugotavlja, da je obstoj obeh standardov znotraj ene organizacije pozitiven za razvoj celotne industrije.

Obenem je treba upoštevati, da sta bila standarda Ecma Office Open XML in ODF zasnovana za različne namene. Namen Ecma Office Open XML je bil oblikovati standard, sposoben prikaza obstoječih dokumentov, predstavitev in preglednic v binarnih formatih, ki jih je določilo podjetje Microsoft. ODF je bil zasnovan kot splošen format za pisarniške dokumente. Stranke pa se morajo tam, kjer obstajata dva konkurenčna standarda, odločiti, kaj potrebujejo, in šele nato vpeljati določeno tehnologijo.”

Ali v tem primeru stroškov neuspelih standardov ne nosijo uporabniki? Kot primer bi lahko vzeli tehnologije, kot sta Betamax in VHS, kjer so uporabniki morda kupili izdelek, ki na trgu ni prevladal.

Jan van den Beld: “Da in ne. V tem primeru je šlo za tehnologije, ki so jih razvila in vpeljala podjetja, ne mednarodne organizacije za standardizacijo. V tem primeru gre za standarde “de facto”, iz česar je očitno, da ima beseda standard številne pomene. Vsako od teh podjetij je v razvoj svoje tehnologije vložilo veliko sredstev, kljub temu je na trgu prevladal en standard. Kupci, ki so se odločili za nakup izdelkov Betamax ali Video 2000, ki ga je razvil Philips, so izgubili denar predvsem, če so želeli predvajati najbolj razširjene medije VHS. To je bila posledica pomanjkanja združljivosti med mediji. Toda po drugi strani so največji strošek nosila podjetja, ki so razvila standarde.”