Poslednja avantura v Uncharted 4: A Thief’s End

Naughty Dog je eden izmed redkih ustvarjalcev, ki razumejo tako igre, filme, zgodbo, vizualno umetnost in tempiranje iger. Njihove igre resda niso originalne, niti ne strmijo k tem, ter ne vsebujejo inovativnih prijemov. So pa izjemno spolirane, odlične in zabavne igre. Recimo, če bi igre primerjali s hrano (kar je vedno zelo dobra primerjava), so druge igre hamburger le z kruhom in mesom, Naughty Dog pa še noter vrže zelenjavo, odlično omako ter bolj kvalitetno meso in kruh. Preprosto nadgradijo vse obstoječe elemente.

In takšen je tudi Uncharted 4, bojda zadnji del franšize. Tudi zaključi se tako, da bi težko nadaljevali zgodbo, čeprav planirajo izdati enoigralske dodatke, ki se bodo verjetno dogajali v preteklosti. Kakorkoli, ob igranju Uncharted 4 sem preprosto užival kot že dolgo ne. V približno trinajst urni igri, kar je ogromno za linearno avanturo, je toliko različnih doživetij, pisanih likov in eksplozivnih trenutkov, da ne moreš odložiti kontrolerja. V to sem bil vedno prisiljen zaradi obveznosti, ne zato, ker bi se naveličal igrati igre. Tako mojstrsko se prepleta plezanje, streljanje, reševanje puzel in sprehajanje po okolju ter filmčki, da se redkokdaj naveličaš katerega izmed teh elementov.

No, gremo po vrsti, najprej zgodba. Še vedno igraš kot Nathan Drake, zdaj že ostarel plenilec zakladov, ki se je upokojil. S svojo ženo živi v majhni hišici in ima urejeno življenje z dokaj normalno službo. Vendar pogreša avanture, in ko se v njegovo življenje vrne dolgo pogrešan brat, ki potrebuje pomoč, se znova vrne k starem življenju. Zgodba ni originalna ali polna razodetij, vleče pa, sploh zaradi likov. Ti so odlično napisani, igrani in govorjeni, tako da jih kmalu vzljubiš, tudi novodošleca Sama, Nathanovega brata. V bistvu se igra najbolj osredotoča nanj in večina časa preživiš v njegovi družbi, kar je super. Vzporedno pa še spoznavaš drugo zgodbo, o piratskem mestu Libertia, katerega kasneje v zgodbi obiščeš. Ta zgodba je bolj povedana skozi odlično oblikovane stopnje, in si jo lahko spleteš sam v glavi.

Ko smo že pri videzu – wow! Igra res ni tehnično odlična zaradi podhranjenosti Playstation 4 konzole, vendar to odtehta z dobesedno najboljše režirano umetnostjo v igrah. Ne pretiravam. Vsakih pet minut sem odkril nov prizor, pri katerem sem obstal in samo strmel par sekund. Uporaba barv, kompozicije, svetlobe, vse je odlično in izgleda kot slika na platnu. Tudi liki so odlično animirani, do ogromnih detajlov tipa premik nosa ob poljubu, ali napihovanje obraza, ko Nate je jabolko.

Igralnost je tudi super. Večino časa tokrat preživiš ob plezanju dokaj velikih stopenj. Sedaj imaš na voljo plezalni kavelj, s katerim se mečeš skozi ogromno prepade. Zaradi tega in še enega novega pripomočka, je plezanje tokrat malce bolj kompleksno in zabavno. To v bistvu velja za celo igro. Bojevanje, ki ga je tokaj bolj malo, so izjemno nadgradili. Prideš v areno, ki je zelo vertikalna, v kateri je nekje deset do kar trideset sovražnikov. Ponavadi te še ne opazijo, zato se lahko skrivaš in jih ubijaš enega za drugim. Če pa te opazijo, pa se zabava šele začne, saj te vsi naenkrat napadejo in celo od večih strani. Zraven še mečejo polno granat, zato moreš uporabljat Nateove plezalne sposobnosti in njegov kavelj, da si konstantno premikaš (kar lepo komplementira drug del igre, plezanje). Zato boj ni le dolgočasno klečanje za stenami, ampak izgleda fantastično, ko nekoga pretepeš, vzameš njegovo orožje, ustreliš ostrostrelca, se zavihtiš čez prepad na višjo polico ter v letu nekoga ustreliš, se vržeš dol po strmini in medtem divje streljaš, se hitro skriješ za steno da nabiješ pištolo in ponoviš akcijo. Igra zaradi takšnih scen nima veliko cinematičnih trenutkov, saj je samo bojevanje naravno cinematično. Tistih par, ko pa je, pa te pustijo odprtih ust.

Stopnje so bolj odprte, in v nekaterih lahko celo uporablajš vozilo kot je avto ali ladja. Lahko prosto stopaš ven in noter ter raziskuješ po svojem tempu. Oboje se tudi uporabi v kakšni bitki, kjer lahko skačeš iz avta na avto ter pri tem streljaš in se tepeš – najbrž najboljši trenutek v igri. Tu pa tam še je kakšna puzla, ki ni pretežka, ni pa tako lahka, da ne bi rabil razmišljat. Ravno prav, in še ena dodatna popestritev.

In to tudi ni vse, kar igra ponudi. Ne obremenjuje se z tipičnimi neumnostmi modernih iger, na primer sistemom nadgrajevanje lika ali orožij (wow, orožje sedaj strelja 0.2 sekunde hitreje, ali pa lahko tekaš en meter več), tudi vsemogočnega vida skozi stene tukaj ni. Niti nima nalagalnih ekranov, razen na začetku, preden začneš igrat. Edino kar me moti je, da ima tu pa tam kakšen QTE med bojevanjem, ampak uporablja enake gumbe kot sicer, tako da bi lahko pokazatelj na ekranu mirne volje izklopili. Trudil sem se tudi zlomiti igro, da vidim, kako omejujoča je. Na primer, lik mi je rekel, da naj grem levo. Jaz sem šel desno, lik pa je rekel – drugo levo. Torej se liki odzivajo na to, kaj počneš, oziroma so razvijalci posneli dodatne dialoge samo za to. Enkrat sem dobil v roko telefon, s katerim sem moral slikat puzle, jaz pa sem začel slikati mojega kompanjona, da vidim kaj se zgodi. In igra je reagirala tudi na to! Nate je rekel “say cheese”, in lik se je dejansko kislo nasmejal. Igra je polno takšnih detajlov, kar je tipično za Naughty Dog.

Igra ima tudi multiplayer, ki je sicer soliden, a meni osebno ni tako mar zanj. Uporablja vse dobre stvari bitk, ki sem jih opisal zgoraj, doda pa še jim nadnaravne sposobnosti, moč priklica umetno pametnih pomagalcev, odklepanje opreme… Veliko ljudi ga bo igralo in je solidno narejen, a osebno raje igram Uncharted zaradi enoigralske kampanje.

Torej, igra ima odprte stopnje, odlično streljanje, zgodbo, like, uporabo vozil, fantastičen izgled… Kaj pa kritika? Dejansko je ni veliko. Nekaterim ne bo pogodu osredotočanje na zgodbo, a če je tako dobro narejena me ne moti. Prav tako ni zgodba preveč nadležna – ni tako, da bi moral slediti likom in jih poslušati tri dni, sploh ne. Ti si tisti, ki potiskaš naprej in veliko dialogov in zgodbe je opcionalnih pogovor ali med tem, ko delaš nekaj drugega (pležeš, rešuješ uganke). Na začetku se igra občuti malo preveč počasna, a se po nekje dveh urah uvoda kmalu prelevi v dobro staro avanturo. Druga kritika je, da bi si le želel malo več streljanja, sploh zdaj, ko je tako dobro. Tretja pa, da je umetna pamet v skrivalnih sekvencah malce preveč neumna. Aja, pa ta plezalni kavelj, ki ga imaš, je malce neumno predstavljen, saj junaki velikokrat naletijo na momente, kjer bi ga lahko uporabili v zgodbi, a ga ne. Ampak dobro – pač logika video iger. Raje imam zabavno mehaniko, kot pa popolnoma smiselno zgodbo. Dvakrat je igra tudi popolnoma zmrznila, da sem moral znova zagnat konzolo. To pa je vse, kar najdem.

Lastnikom PS4 in oboževalcem serije Uncharted igre ne bi moral bolj priporočati. V letu, kjer sem mislil da bo Dark Souls 3 ali XCOM 2 moj game of the year, trenutno to drži Uncharted. Odlična igra, ki bi moral biti po godu vsem.

Ocena: 92/100

Plus:

– nadgrajeno bojevanje, skrivanje in plezanje

– vozila

– skriptani momenti so še vedno veličastni

– videz

– liki in zgodba

Minus:

– ima par hroščev

– neumna umetna pamet med skrivanjem

– na začetku malce počasna

– želel bi si še kakšno streljaško sekvenco več