Recenzija: Resident Evil 2

Ob omembi preživetvenih grozljivk večina igralcev bržkone pomisli na dve znameniti seriji – Resident Evil in Silent Hill. Medtem ko je slednja po odhodu v ameriške roke in kontroverznem preklicu Kojiminega “reboota” poniknila, prva niza nadaljevanja, obzgodbe ter zraven še filmske adaptacije kot po tekočem traku.

Ker pa pri Capcomu menijo, da ljubitelji grozljivk njihove legendarne franšize nimajo nikoli zadosti, so vmes posegli že po predelavah. A roko na srce, številne med njimi so bile precej nepotrebne, saj smo izvirnike igrali še nedolgo nazaj, povrhu pa so avtorji s preskokom v strelske vode počasi začeli izgubljati nit.

Vrnitev h koreninam
Predelava izvirnika iz leta 1996 je po drugi strani bila še kako dobrodošla in na koncu tudi bistveno bolje sprejeta. Ravno zato je napoved reciklaže drugega dela nekaj let zatem požela vsestransko navdušenje, ki pa je doseglo popolnoma nove razsežnosti, ko je Capcom oznanil, da tokrat ne bo poskrbel le za posodobljeno tehnološko plat. Obljubljen nam je bil preglednejši tretjeosebni pogled, kakršnega je v serijo vpeljal četrti del, boljša igralnost, nove uganke in še in še. Pa je japonski igričarski veteran svoje obljube tudi izpolnil?

Dobrodošli v Rakunje mesto
Resident Evil 2 nadaljuje zgodbo o boju za preživetje v apokaliptičnem mestu Raccoon, ki je posledica izbruha virusa iz farmacevtske korporacije Umbrella. In četudi ob vstopu v glavni meni ne zaslišimo več ikoničnega govora, se hitro znajdemo na znanih tleh, ko zagledamo možnost izbire glavnega junaka. Osrednja protagonista sta policist začetnik Leon S. Kennedy in študentka Claire Redfield, ki obišče Rakunje mesto v upanju, da bi našla svojega brata Chrisa. Čeprav oba zaideta na mnogo istih lokacij, se kampanji med seboj dovolj razlikujeta, da je zgodbo vredno videti iz obeh perspektiv. Velja pa omeniti, da so v igri kar štirje različni scenariji, vendar so razlike med njimi precej zanemarljive, zato se bodo čez igro več kot dvakrat sprehodili le najbolj zagreti privrženci serije. Ne glede na to, za kateri lik se sprva odločite, pa je pred vami intenzivna strašljivka, ki z modernimi prijemi v svet skoraj četrt stoletja stare igre odlično vpelje novince ter hkrati s prepoznavnimi obrazi in prizorišči piha na dušo nostalgikom.

Stari znanec policije
Dobršen del okoli 10 ur dolge kampanje se odvija na opustošeni policijski postaji, kjer je sicer zaposlen tudi Chris Redfield. V njej mrgoli zombificiranih uslužbencev, skrivnosti, ugank in seveda raznoraznih predmetov, ki pridejo prav pri bojevanju z živimi mrtveci. Ker pa izkušnja ni razdeljena v linearne stopnje, temveč je v resnici 3D-metroidvania, vas čaka veliko vračanja v že obiskane prostore. Kljub temu se kampanja niti za trenutek ne zdi razvlečena, k čemur pripomore dejstvo, da igra močno nagrajuje raziskovanje in branje zapiskov. Ti pogosto privedejo do boljšega orožja, streliva, prve pomoči ter dodatnega prostora za shranjevanje predmetov. Slednje poteka preko prepoznavnega uporabniškega vmesnika za inventar, ki ni bil deležen konkretnejših posodobitev, zato je obdržal tudi nekaj okornosti in nelogičnih omejitev iz originala. Vzlic temu je združevanje zdravilnih rastlin in upravljanje zalog kar priročno in posledično uporaba inventarja ni problematična niti v kočljivih situacijah. Toda zaloge zdravja in streliva so izredno omejene, če se ravno ne odločite za najlažjo težavnostno stopnjo, zato občutek varnosti nikoli ne traja prav dolgo. Resident Evil 2 je namreč čistokrvna preživetvena grozljivka, v kateri ni prostora za rokoborske prijeme ali razbijanje lobanj z lesenimi palicami. Še najbližji približek boju od blizu iz bolj akcijsko obarvanih delov franšize so granate in noži, ki pa v protagonistovih rokah nikoli ne ostanejo prav dolgo. In ravno ta občutek ranljivosti je tisto, zaradi česar smo se mnogi sploh zaljubili v tretjeosebne srhljivke. Za dodatno dozo adrenalina pa poskrbi nesmrtni Mr. X s pohajkovanjem po prostorih policijske postaje v slogu Xenomorpha iz Alien: Isolation. Beg je edina rešitev.

Tehnični presežek
Vizualno plat napaja grafični pogon RE Engine, ki je svojo nalogo odlično opravil že v Resident Evil 7, in prav fascinantno je videti stare lokacije ter karakterje v novi preobleki. Zlasti impresivni so zombiji, ko se brez udov groteskno plazijo proti vam. Nič manj osupljiv ni zvok, saj v kombinaciji s kakovostnimi slušalkami in ugasnjenimi lučmi pričara vzdušje, kakršnega se ne bi sramovale niti filmske grozljivke. Nekoliko moteči so le ponavljajoči se monologi protagonistov, ki so kombinacija nepotrebnih kletvic, vzklikov začudenja in antiklimatičnih retoričnih vrašanj tipa: “Why won’t you die?”.

Kandidat za igro leta
Konec preteklega leta smo ob pregledu napovedanih naslovov videli, da bo ponudba iger v 2019 izredno pestra. Resident Evil 2 je prvi večji letošnji naslov in že resen kandidat za najboljšo igro leta na PC, PS4 in Xbox One. Je vrhunska predelava ene najbolj vplivnih iger s konca devetdesetih let, ki bo pognala kri po žilah tako ljubiteljem originala kot nepoznavalcem zgodnjega obdobja franšize. Obdobja, ko je bilo srhljivo vzdušje vredno več kot brezglavo rešetanje hord živih mrtvecev.

Povzetek:

+ predelava, ki je hkrati sveža in nostalgična
+ vrhunsko vzdušje
+ odlično animirani zombiji
+ konstantna napetost

– malo razlik med kampanjami

Ocena: 9/10