Test Xiaomi Redmi Note 17 Pro Max: baterijski maratonec, ki je na poti izgubil nekaj hitrosti

Pri telefonih serije Redmi Note sem se skozi leta navadil na precej preprost recept. Xiaomi vzame nekaj lastnosti, ki bi jih še nedolgo tega pričakoval v bistveno dražjem telefonu, jih zapakira v srednji cenovni razred, nato pa na dveh ali treh mestih dovolj previdno varčuje, da izdelek ne začne preveč ogrožati lastnih dražjih modelov.

Pri Redmi Note 17 Pro Max je ta recept nekoliko drugačen. Že ime Pro Max daje vtis, da je Xiaomi vse obrnil proti maksimumu. V resnici je maksimalen predvsem en podatek: baterija. Evropska različica ima kar 9210 mAh, kar je skoraj dvakrat toliko kot pri številnih klasičnih telefonih. Ob tem dobim odličen 6,83-palčni AMOLED, zelo trpežno ohišje in 100-W polnjenje.

Potem me pa zaboli, ko zagledam procesor in kamere. Snapdragon 6 Gen 5 je za telefon tega cenovnega razreda precej konzervativna izbira, fotografski sistem pa se je namesto naprej na določen način premaknil nazaj. Glavna kamera ima 50 MP, teleobjektiva ni, zato vse povečave prej ali slej končajo pri digitalnem izrezu.

Rezultat je zato eden bolj nenavadnih Redmijev zadnjih let. Na nekaterih področjih je fantastičen. Na drugih me je ves čas spremljal občutek, da je Xiaomi potreboval denar za ogromno baterijo in ga poiskal ravno tam, kjer ga ne bi smel.

Prednosti	Slabosti
Fenomenalna avtonomija, zlahka dva dni in več	Snapdragon 6 Gen 5 je za ta cenovni razred preskromen
Ogromna 9210-mAh baterija v presenetljivo normalnem ohišju	Za to ceno obstajajo hitrejši tekmeci
Zelo dober 6,83-palčni AMOLED 120 Hz	Brez teleobjektiva oziroma optične povečave
100-W hitro polnjenje	Digitalni zoom hitro izgublja kakovost
Zelo dobra odpornost in Gorilla Glass Victus 2	8-MP ultraširoka kamera je povprečna
IP66/IP68	UFS pogon ne dosega hitrosti standarda UFS 4.1
Dobra izdelava in všečna zasnova	HyperOS ima še vedno preveč navlake

Xiaomi Redmi Note 17 Pro Max cena

• REDMI Note 17 Pro Max 5G (8 GB + 256 GB): 549 €

Skoraj deset tisoč miliamperskih ur, pa telefon ni postal opeka

Najprej moram pohvaliti tisto, kar je Xiaomi naredil z ohišjem. Če bi mi nekdo telefon podal brez podatkov o bateriji, nikakor ne bi uganil, da je v notranjosti celica s kapaciteto 9210 mAh. Redmi Note 17 Pro Max je debel 8,65 mm oziroma pri različici Cloud Blush še malenkost manj, tehta pa 225,1 grama. Torej je velik in nikakor lahek telefon, vendar številke niso nič nenavadnega za današnji večji model. Xiaomi je ogromno silicij-ogljikovo baterijo spravil v ohišje, ki po dimenzijah ne odstopa bistveno od klasičnih velikih telefonov.

Tudi oblikovno mi je všeč. Ravne stranice, nekoliko zaobljeni vogali in relativno umirjen modul kamer ne poskušajo izumiti telefona na novo, ampak celota deluje urejeno. Morda celo bolj odraslo kot pri nekaterih prejšnjih Redmi Note modelih. Posebej zanimiva je različica Cloud Blush, ki uporablja fotokromatsko zadnjo površino in pod močno svetlobo oziroma soncem spreminja videz. Nekaj takega sem pred leti že videl pri HONOR-ju in telefonih Vivo. To je bolj estetska igračka kot razlog za nakup, vseeno pa telefon nekoliko loči od množice skoraj identičnih črnih pravokotnikov.

Materiali niso povsod premijski. Okvir in del zadnje strani uporabljata plastiko, vendar tega ne bi enačil s slabo izdelavo. Telefon deluje čvrsto in bolj pomembno je, da je Xiaomi očitno veliko pozornosti namenil dejanski odpornosti.

Redmi, ki ga ni treba zavijati v vato

Zaslon ščiti Corning Gorilla Glass Victus 2, Xiaomi pa navaja certificirano odpornost na padce z višine do treh metrov v nadzorovanih laboratorijskih pogojih. Kar se tiče odpornosti na vodo in prah, dobil je oceni IP66 in IP68, kar je pri srednjem razredu še vedno zelo dobrodošlo. Seveda to ne pomeni, da bi ga namenoma metal po tleh ali jemal s seboj na potapljanje.

Vseeno je občutek pri vsakodnevni uporabi drugačen. To je eden tistih telefonov, pri katerem imam nekoliko manj slabega občutka, ko ga položim na delovno mizo, uporabljam zunaj ali ga vzamem s seboj nekam, kjer ne bo ves čas v sterilnem okolju.

Zaslon je eden od razlogov, zakaj oznaka Pro Max vendarle ni samo okras

Spredaj je 6,83-palčni CrystalRes AMOLED z ločljivostjo 2772 × 1280 pik oziroma tako imenovano 1,5K ločljivostjo. Najvišja frekvenca osveževanja je 120 Hz, gostota znaša 447 pik na palec, podprti pa so HDR10+, Dolby Vision in 12-bitne barve.

To je zelo dober zaslon. Slika je ostra, kontrast pričakovano odličen, animacije pri 120 Hz pa dovolj tekoče, da se telefon vsaj na tem področju brez težav kosa tudi z dražjimi napravami. Barve so privzeto nekoliko bolj živahne, kot bi jih sam izbral za povsem nevtralno reprodukcijo, vendar HyperOS ponuja dovolj nastavitev, da lahko prikaz nekoliko prilagodim.

Xiaomi navaja do 3500 nitov svetilnosti, 2000 nitov v načinu HBM in 1060 nitov pri običajni najvišji svetilnosti. Takšne številke so vedno vezane na specifične pogoje in majhen del zaslona, zato iz njih ne bi delal prevelikih zaključkov. Bolj pomembno je, da se zaslon na prostem dobro vidi in da mu svetlejši dan ne povzroča resnih težav. Na voljo je tudi zelo visoka 3840-Hz frekvenca PWM zatemnjevanja, tehnologija Wet Touch 2.0 in več certifikatov TÜV Rheinland za zmanjševanje modre svetlobe ter utripanja.

Stereo zvočnika sta glasna in dovolj jasna za videe, podcaste in občasno igranje. Ne bi ju postavil med najboljše telefonske zvočnike, vendar sta povsem primerna razredu naprave.

Potem pridemo do čipa in dobim kisel obraz

Če bi Redmi Note 17 Pro Max ocenjeval samo po zaslonu, bateriji in izdelavi, bi bil precej enostavno priporočilo. Toda v notranjosti je Snapdragon 6 Gen 5. Gre za 4-nanometrski osemjedrni čip z najvišjo frekvenco 2,6 GHz in grafiko Adreno 812. Qualcomm ga umešča v svojo serijo 6, torej v srednji razred, in sam po sebi ni slab procesor. Težava je kontekst. Telefon z oznako Pro Max in ceno okoli 600 evrov bi moral biti zmogljivejši.

V vsakodnevni uporabi je Snapdragon 6 Gen 5 dovolj za brskanje, videe, družbena omrežja, fotografiranje in večino aplikacij. Telefon ni počasen v smislu, da bi me motil ob vsakem dotiku. Vendar se pri hitrem preklapljanju med aplikacijami, zahtevnejšem večopravilnem delu in predvsem igrah pokaže, da rezerve ni veliko. 

Še bolj nerodno je, ker gre v primerjavi s prejšnjo generacijo za korak navzdol. Predhodni model je uporabljal Snapdragon 7s Gen 4, medtem ko se je Xiaomi tokrat odločil za nižje pozicioniran Snapdragon 6 Gen 5. Pri zahtevnejših igrah zato ne bi pričakoval visokih nastavitev in konstantno visokih hitrosti sličic. Testiral sem nekaj Android in Windows iger, tokrat sem Switch igre izpustil zaradi pomanjkanje časa. Če ne upoštevaš celotnega konteksta in gledaš samo številke, bi mislil, da je to odličen gaming telefon. Ampak moraš vedeti, da so bile povsod nastavitve in ločljivost postavljene na minimum. 

Evropski modeli so na voljo z 8 GB LPDDR5X RAM-a in 256 ali 512 GB shrambe. Uradno naj bi bil pogon standarda UFS 4.1, vendar vsi moji testi niso dosegli ogla[evanih hitrosti. Povprečje bi se moral gibati nad 4000 MB/s, v resnici sem pa prej videl polovične številke, kar bolj ustreza tretji generaciji tega standarda. Zakaj takšna razlika, ne vem. Mogoče ga omejuje čip ali pa je napak v programski opremi. Osem gigabajtov RAM-a je še vedno dovolj za običajno uporabo, vendar tudi tu ne dobim občutka, da Xiaomi pri modelu Pro Max razsipava z rezervo. Pri telefonu okoli 600 evrov bi 12 GB delovalo veliko bolj primerno.

50 MP ni težava. Težava je, kaj so odstranili okoli njih

Na zadnji strani sta samo dve uporabni kameri. Glavna ima 50 MP, optično stabilizacijo, zaslonko f/1,5 in 0,8-mikrometrske slikovne pike, ob njej pa je 8-MP ultraširoka kamera z zaslonko f/2,2. Spredaj je 32-MP kamera. Video se na zadnji in celo sprednji kameri ustavi pri 4K in 30 sličicah na sekundo.

Sama številka 50 MP me ne moti. Megapiksli že dolgo niso neposredna mera kakovosti fotografije. Dobro tipalo s 50 MP lahko brez težav premaga slabše tipalo z 200 MP. Toda Redmi Note 17 Pro Max prihaja po generacijah, pri katerih je Xiaomi ravno z 200-MP kamerami precej glasno oglaševal fotografijo. Tokrat je glavni senzor skromnejši, predvsem pa zraven ni nobenega teleobjektiva.

To se opazi takoj, ko se od osnovne goriščnice premaknem proti povečavi. Pri 1× zna glavna kamera ob dobri svetlobi narediti povsem všečne fotografije. Barve so večinoma prijetne, ostrine je dovolj, optična stabilizacija pomaga, dinamični razpon pa je v večini običajnih prizorov uporaben. Potem pritisnem 2×, 4× ali še več. Ker prave optične povečave ni, telefon samo vedno bolj agresivno izrezuje sliko glavnega senzorja in jo programsko rekonstruira. Pri manjši povečavi so rezultati še sprejemljivi, vendar začne kakovost hitro padati. Teksture postanejo mehke, drobni detajli se spreminjajo v zglajene površine, na bolj zapletenih strukturah pa se hitro opazi digitalna obdelava.

Če veliko fotografirate otroke na igrišču, živali, dogodke, stavbe ali karkoli, čemur se fizično ne morete približati, je odsotnost teleobjektiva veliko večji minus, kot se sprva zdi.

8-MP ultraširoka kamera je uporabna predvsem pri dobri svetlobi in ko preprosto potrebujem širši kader. Kakovost pa opazno pade glede na glavno kamero. Manj je podrobnosti, robovi so mehkejši, ponoči pa hitro zmanjka svetlobe. Ni katastrofalna, vendar je tipična sekundarna kamera srednjega razreda.

Tudi pri glavni kameri sem opazil, da zna obdelava včasih poseči nekoliko premočno. Ostrenje je lahko agresivno, HDR pa v zahtevnih prizorih ni vedno tako prepričljiv kot pri rivalih. Če kupujete telefon predvsem zaradi kamere, je zato Redmi Note 17 Pro Max težko postaviti na vrh seznama. Kar je nekoliko ironično, saj bi bila velika baterija prav za fotografa odlična. Z njo lahko cel dan fotografiram, uporabljam GPS in urejam posnetke, ne da bi gledal odstotke baterije. Škoda, da fotografska strojna oprema ni dobila enake pozornosti.

Baterija je absurdna – v najboljšem možnem pomenu

In zdaj pridemo do razloga, zaradi katerega bi Redmi Note 17 Pro Max vseeno lahko kupil. Evropska različica ima 9210-mAh silicij-ogljikovo baterijo. Na nekaterih drugih trgih je celo 10.000-mAh, vendar je evropska zaradi regionalnih zahtev nekoliko manjša. Še vedno pa gre za eno največjih baterij, ki jih je mogoče dobiti v običajno oblikovanem telefonu.

Avtonomija je fenomenalna. Dva dneva uporabe zame nista nek optimističen laboratorijski scenarij, ampak nekaj povsem dosegljivega. Če telefona ne obremenjujem z večurnim igranjem zahtevnih iger, lahko grem tudi dlje.

Pri klasičnem telefonu zvečer pogosto pogledam baterijo samo zato, da vem, ali ga moram priključiti. Pri Redmi Note 17 Pro Max sem se večkrat zalotil, da me odstotek preprosto ni zanimal. Tudi če je ostala približno tretjina baterije, to še vedno pomeni toliko energije, kot jo ima kakšen drug telefon skoraj poln.

100 W pomaga, samo polnilnika ne iščite predolgo v škatli

Tako velika baterija bi bila manj privlačna, če bi se polnila tri ure. Xiaomi je zato dodal 100-W HyperCharge. Podprta sta tudi PD 3.0 in PD 2.0, telefon pa lahko z do 27 W po kablu energijo oddaja drugi napravi. Pri 9210 mAh je obratno polnjenje dejansko uporabna funkcijač. Če že imaš skoraj 10.000 mAh, zakaj jih ne bi delil z drugimi napravami. Kot da bi imel v žepu majhen powerbank.

Škoda, da Xiaomi že nekaj let ni radodaren s polnilniki v embalaži (velja praktično za skoraj vse proizvajalce). Za polno hitrost boste morali kupiti ustrezen 100-W Xiaomi oziroma PPS/PD polnilnik.

HyperOS 3: veliko funkcij, pa tudi veliko Xiaomi navlake

Telefon uporablja HyperOS 3 na Androidu 16. Na voljo so Google Gemini, Circle to Search in več Xiaomijevih orodij UI za fotografije, med njimi odstranjevanje objektov, zmanjševanje odsevov, razširjanje slike, izboljševanje fotografij in izrezovanje predmetov. Sistem je funkcionalen in hiter dovolj, da večino časa ne razmišljam o njem. Še vedno pa imam isto pripombo, kot jo imam pri številnih Xiaomi telefonih: vsega je preveč.

Preveč lastnih aplikacij, preveč priporočil, preveč prednameščene programske opreme in preveč trenutkov, ko moram po prvem zagonu nekaj izključiti ali odstraniti. HyperOS lahko po nekaj minutah čiščenja postane čisto prijeten sistem. Škoda le, da mora uporabnik to čiščenje sploh opraviti.

Je 600 evrov še vedno Redmi teritorij?

Slabih 600 € ni malo denarja in glavni razlog, zakaj težje prebavim slabši procesor in kamere. Pri 450 evrih bi Snapdragon 6 Gen 5 precej lažje odpustil. Pri 600 evrih pa že gledam proti hitrejšim modelom Poco, Samsungovemu srednjemu razredu, Googlovim Pixelom in napravam drugih kitajskih proizvajalcev, ki za podoben denar pogosto ponudijo zmogljivejši čip ali bolj vsestranske kamere.

Redmi Note 17 Pro Max zmaga takrat, ko so prioritete jasno postavljene: baterija, trpežnost in zaslon. Če so na prvem mestu igre, surova zmogljivost ali fotografija z različnimi goriščnicami, je zgodba precej manj privlačna.

Baterija je tako dobra, da skoraj zasenči kompromise. Skoraj.

Priznam, da je občutek povsem drugačen, ko začnem razmišljati o polnjenju šele po dveh dneh ali celo treh, če se ne odločim za igranje iger ali za intenzivno fotografiranje. Če je to znak prihodnosti, da bodo kmalu vsi telefoni imeli takšne baterije, potem komaj čakam. In kljub takšni bateriji je Xiaomiju uspelo skupaj spraviti lahek in tanek telefon z odličnim zaslonom in še boljšo odpornostjo. 

Vedno pa obstaja tudi ampak ali več teh. Xiaomi je moral nekje varčevati. Snapdragon 6 Gen 5 je največji kompromis in pri tej ceni težko razumljiv. Telefon je dovolj hiter, ni pa niti približno tako hiter, kot bi pričakoval od oznake Pro Max in te cenovne kategorije. Kamere so druga zamujena priložnost. 50-MP glavna kamera sama po sebi ni slaba, vendar je prehod z 200 MP in popolna odsotnost teleobjektiva korak nazaj v vsestranskosti. Digitalna povečava kakovost hitro uniči, 8-MP ultraširoka pa sistema ne reši.

Redmi Note 17 Pro Max je zato zelo specifičen telefon. Če bi moral dlje časa preživeti brez zanesljivega dostopa do polnilnika, bi bil med prvimi, ki bi jih vzel s seboj. Če bi moral za približno 600 evrov izbrati najhitrejši ali fotografsko najboljši telefon, pa bi pogledal drugam.

Xiaomi je naredil izjemen baterijski telefon. Škoda je le, da se je pri ustvarjanju tega rekorda nekoliko preveč odrekel tistemu, zaradi česar je bila serija Redmi Note nekoč tako nevarna dražji konkurenci – občutku, da za svoj denar dobiš skoraj vse.

Lastnost	Xiaomi Redmi Note 17 Pro Max 5G
Zaslon	6,83-palčni AMOLED, 2772 × 1280, 120 Hz
Svetilnost	do 3500 nitov UHBM, 2000 nitov HBM
HDR	Dolby Vision, HDR10+
Zaščita zaslona	Corning Gorilla Glass Victus 2
Procesor	Qualcomm Snapdragon 6 Gen 5, 4 nm, do 2,6 GHz
Grafika	Adreno
RAM	8 GB LPDDR5X
Shramba	256 GB / 512 GB UFS 4.1
Glavna kamera	50 MP, f/1,5, OIS
Ultraširoka kamera	8 MP, f/2,2
Telefoto	Ne
Sprednja kamera	32 MP, f/2,2
Video zadaj	do 4K/30 fps
Video spredaj	do 4K/30 fps
Baterija	9210 mAh, silicij-ogljikova
Polnjenje	100 W HyperCharge
Reverzno polnjenje	do 27 W žično
Brezžično polnjenje	Ne
Omrežje	5G, Dual SIM, eSIM
Wi-Fi	Wi-Fi 6
Bluetooth	Bluetooth 6.0
NFC	Da
Zvok	stereo zvočnika, Dolby Atmos, Hi-Res
Biometrija	optični čitalnik prstnih odtisov v zaslonu, odklep obraza
Odpornost	IP66/IP68 na evropskem modelu
Sistem	Android 16, HyperOS 3
Mere	163,44 × 78,27 × 8,65 mm
Masa	225,1 g
Barve	Črna, zelena, Cloud Blush