Recenzija: Wolfenstein: Youngblood – nova kri za staro franšizo

Po skoraj treh desetletjih in nizu kakovostnih iger najbrž le še malokdo ne pozna legendarne serije prvoosebnih streljačin Wolfenstein. Ta je od leta 2010 v rokah švedskega podjetja MachineGames, ki je v tem času izdelalo tri odlična nadaljevanja: The New Order, The Old Blood in The New Colossus. Pri razvoju četrtega pa so jim na pomoč priskočili Arkane Studios, avtorji iger Dishonored in Prey. Njihova vpletenost v projekt nemudoma pride do izraza pri dizajnu stopenj in sveta, saj je linearne nivoje tokrat zamenjal odprt svet. In tako je po Far Cry, Shadow Warior in številnih drugih klasikah sodobnim vplivom vendarle podlegel tudi dedek prvoosebnih streljank.

Wolfenstein brez B.J. Blazkowicza
Ob razkritju novega poglavja legendarne streljačine na lanskem sejmu E3 je za veliko dvignjenih obrvi poskrbela prav menjava osrednjega junaka. Ikonični pobijalec nacistov, B. J. Blazkowitcz, se namreč tokrat prvič v zgodovini franšize umakne v ozadje, glavno vlogo pa prevzameta njegovi navihani najstniški hčeri Jess in Soph, ki težko sestavita stavek brez vsaj kakšne kletvice. In čeprav je bila menjava legendarnega protagonista popolna brca v temo, saj klepetava dekliča ne premoreta niti kančka Blazkove karizme, se je zdaj izkazalo, da to še zdaleč ni glavna težava igre.

Po očetovih stopinjah

Youngblood se začne nekako v slogu The New Order, s poudarkom na zgodbi ter hojo po robu med resnostjo in odštekanostjo. Piše se leto 1980, v katerem B. J. in Anya urita svoj podmladek za ubijanje nacistov. Vse lepo in prav, dokler nekega dne osivela utelešena smrt brez kakšrnegakoli pojasnila ne izgine. Pretkani dekleti s pomočjo prijateljice kakopak kmalu najdeta sled, da bi se njun oče lahko nahajal v Parizu, zato se trojica po hitrem postopku odpravi v mesto ljubezni. Na tej točki pa se izkušnja prelevi v tipično odprtosvetovno streljačino, ki ima malo skupnega s stvaritvami švedskih ustvarjalcev in še manj z začetki te legendarne serije prvoosebnih streljank.

Wolfenstein, ki to ni
V tem pogledu igra še najbolj spominja na prezrti Wolfenstein podjetja Raven Software iz leta 2009, s to razliko, da Youngblood v franšizo vpelje kooperativni način in RPG elemente iz “looter shooter” naslovov. Glede na priljubljenost tovrstnih iger v zadnjem času je odločitev s strani založnika Bethesda sicer razumljiva, zagotovo pa nasprotuje tistemu, zaradi česar so se mnogi sploh zaljubili v ponovno oživitev franšize. The New Order je leta 2014 namreč navdušil z linearnimi stopnjami, človeškimi liki in vrhunskimi strelskimi obračuni. Zdel se je kot nekakšna alternativa streljačinam z odprtimi svetovi in pretirano kinematičnim izkušnjam, ki je vrhunec dosegel z izvrstnim samostojnim dodatkom The Old Blood. Zdaj pa so MachineGames v sodelovanju z Arkane Studios ustvarili cenovno dostopnejšo obzgodbo, ki ni ne dobra Wolfenstein igra, ne dobra večigralska sodelovalna izkušnja.

Sestrska ljubezen
Ker sta dvojčici Jessica in Sophia kot rit in srajca, igre pravzaprav ni mogoče igrati v pravem solo načinu. Sta pa kljub temu na voljo tako enoigralski kot večigralski način, pri čemer je slednji zagotovo boljša izbira. Umetna pamet v igri namreč precej šepa, zato se pogosto zgodi, da zaman čakate na sestrino prvo pomoč, čeprav stoji popolnoma zraven vas. Posledično so še posebej frustrirajoče šefovske bitke, ki zahtevajo nekaj dodatnega taktziranja, kar je ob tako nezanesljivi umetni inteligenci včasih res misija nemogoče. Da je vse skupaj še huje, Youngblood niti v enoigralstvu ne pozna možnosti pavziranja, kakor tudi ne shranjevalnih točk med opravljanjem nalog. Dvojčicama so namreč skupno na voljo tri dodatna življenja. V primeru, da izgubite vsa, vas čaka vrnitev na začetek območja, kjer ste pričeli misijo – in to brez zaloge streliva, ki ste jo potrošili med prejšnjim poizkusom. Človeški možgani so zato vsekakor bolj dobrodošel partner, a tudi spletno večigralstvo se lahko hitro sprevrže v nočno moro, če igrate z neznancem, ki želi prečesati vsak kotiček stopnje, medtem ko vi čakate na njegovo asistenco pri odpiranju ključnih vrat.

Sizifovo delo

In prav pri odpiranju vrat, ki ločujejo dele stopenj, je potrebno biti izredno previden. V primeru, da pomotoma zaidete v območje, ki ste ga ravno očistli nacistične navlake (kar ob konfuznih smerokazih še zdaleč ni tako nemogoče, kot se sliši), se lahko pripravite na ponovno obračunavanje z istimi sovragi. Sistem njihovega oživljanja je namreč primerljiv s tistim iz Far Cry 2 in verjetno ni treba posebej spominjati, kako nadležno je to bilo. A ker vas na poti od zatočišča do ciljev nalog čaka veliko pešačenja skozi iste becirke, se tovrstnim obračunom ni možno popolnoma izogniti. Kar na začetku s sposobnostjo dvojnega skoka in iskanjem šifer za omarice v slogu Doom 3 deluje kot bolj razgibana različica predhodnih Wolfensteinov, se tako po nekaj urah igranja sprevrže v naporen “grind”, ki zahteva opravljanje ponavljajočih se nalog, postopanje skozi iste mestne četrti in obračunovanje z že neštetokrat pospravljenimi sovražniki.

Nizkocenovni “looter shooter”

Youngblood kljub številim bizarnim razvojnim odločitvam ni povsem katastrofalna igra. Zlasti, če upoštevamo dejstvo, da je običajna različica na voljo za polovično ceno (slabih 30€), Buddy Pass, ki soigralcu omogoča dostop do kooperativnega večigralstva, pa za desetaka več. Kakšnemu manj zahtevnemu ljubitelju “looter shooter” naslovov pravzaprav utegne biti celo všeč, vsekakor pa njena ciljna publika niso več oboževalci starošolskih streljačin. Občutek pri streljanju sicer še vedno sodi v sam vrh žanra, kljub trdoživim nasprotnikom, in igra na trenutke izgleda naravnost osupljivo, toda nepotrebno modernizacijo, številne bizarne mehanike ter vključitev mikrotransakcij je igri preprosto težko oprostiti. Po Fallout 76 in Rage 2 je Youngblood še eden v vrsti Bethesdinih spodrsljajev, ki bo hitro odšel v pozabo in do konca leta pristal v košarah z znižanimi izdelki. Upajmo, da nas novembra vsaj Doom Eternal s svojo peklensko akcijo ne pusti hladnih.

Povzetek:

+ ugodnejša cena

+ streljanje je še vedno vrhunsko

+ privlačna grafika

+ novi epizodi za Wolfenstein 3D

+ pobijanje nacistov v dvoje ima svoj čar

– nepotrebni elementi igranja vlog

– repetitivne in klavrno strukturirane naloge

– slaba umetna inteligenca

– pomanjkanje shranjevalnih točk

– nezmožnost pavziranja v solo načinu

Ocena: 5/10