Igre
11.07.2013 10:12
Posodobljeno 8 let nazaj.

Deli z drugimi:

Share

Company of Heroes 2 – Vojna Je Pekel

Company of Heroes 2 - Vojna Je Pekel
Company of Heroes 2 - Vojna Je Pekel

Bom kar zdaj priznal – nisem največji oboževalec strategij. Zanimive so mi za nekaj urc, nato pa se naveličam utrujajočega in ponavljajočega se izdelovanja baze, kjer moram vedno znova (in v enakem vrstnem redu) postaviti določene stavbe da lahko “izdelujem” raznovrstne enote za boj. Potem se te enote označi in pošlje v sovražnikovo bazo. Tisti, ki je v kratkem času največ “naklikal” in pridelal močnejše enote, zmaga. Na srečo obstaja par izjem, na primer originalni Company of Heroes, kjer se namesto tega večinoma dobiva le peščica vojakov ali vozil, s katerimi se nato mora ravnati bolj premišljeno in jih taktično razporejati v zaklone ali hiše, tako da si sovražnika obkolil ali mu prišel izza hrbta. Še vedno je bilo nekaj gradnje baz in mikro upravljanja, vendar me to ni motilo zaradi raznovrstnega pristopa vsepovsod drugje. Vidi se, da so igro naredili Relic, mojstri strategij, ki so znani tudi po serijah tipa Warhammer 40.000k in Homeworld.


No, zdaj pa imam pred sabo nadaljevanje (Company of Heroes 2), ki je bilo v izdelavi kar sedem let (če ne štejemo dodatkov za prvenca). V enoigralski kampanji se igra tokrat v vlogi Rusov na vzhodni fronti, kar vključuje znane bitke za Stalingrad ter kasneje prodor v Berlin. Zgodba je precej klasična vojna drama, kjer je mogoče videti vse grozote vojne, ki so jih delali tako Nemci kot pa tudi Rusi. Slednjim res ni bilo mar za svoje lastne vojake, saj so jih kar hladnokrvno ustrelili, če se niso hoteli boriti ali pa so bežali. Skozi dolgo enoigralsko kampanjo je to precej nazorno pokazano, da zares ne pozabiš kakšen pekel je vojna.


Same misije so raznovrstne, saj segajo od masovnih bitk, v katerih moraš braniti določene položaje, do takšnih, kjer moraš z dvema ostrostrelcema odstraniti poveljnike, kar vključuje veliko skrivanja in plazenja po zaklonih. Zanimiva novost je izkoriščanje zimskega terena, ki ga lahko uporabiš v svojo korist, na primer z lomljenjem ledu pod tankom, da pade v vodo. Zima pa ovira tudi lastne vojake, ki lahko zamrznejo zaradi nizkih temperatur, zato se morejo občasno zagreti pri ognju ali v hiši. To doda k težavnosti, ki je že na srednji težavnosti neodpustljiva – velikokrat sem si živčno grizel nohte, ko so Nemci navalili name s polno silo, jaz sem imel v lasti le nekaj vojakov, okrepitev pa ni bilo od nikjer. Kontrast zimskemu okolju je novo orožje – metalec ognja. Ima ogromen domet, s katerim lahko kuriš nadležne vojake, ki se skrivajo v hišah ali v zaklonih. V takšnih trenutkih se pokaže moč fizikalnega pogona – da se zrušiti ali skuriti vsako stavbo in delati luknje v terenu. Nazorno se vidi, kako sovražnikovi udi letijo na vse strani, ko jih zadeneš z granato. Nasploh je igra zelo lepa in ima ogromno detajlov, za katere pa je potreben tudi močan računalnik.


Vsebine je preprosto ogromno. Enoigralska kampanja, kjer žal lahko igraš le Ruse, obsega vsega skupaj štirinajst dokaj dolgih misij, nato še je na voljo večigralstvo in poseben nov način imenovan Theatre of War (vojno gledališče). Tukaj lahko dostopaš do dodatnih, še težjih, enoigralskih misij, ki so različne tako za Nemce in Ruse, in do sodelovalnega (co-op) načina. Tudi ta obsega kar lepo število misij, ki so prav tako raznovrstne kot enoigralske, so pa malce lažje, sploh če igrata dva izkušena igralca.


V večigralstvu, kjer bo večina igralcev preživelo največ časa, je igranje bolj podobno tipičnim strategijam. Imaš svojo bazo, katero lahko nadgrajuješ z zbiranjem surovin. Te dobiš tako, da zavzemaš strateške točke po mapi, na primer skladišče goriva, ki ga potrebuješ za izdelovanje tankov. Seveda nasprotnik počne enako, tako da hitro pride do spora nekje na sredini mape. Z udejstvovanjem v Theatre of War-u in večigralstvu dobivaš nagrade in medalje, s katerimi lahko nato opremiš svoj profil.


Na žalost pa ni vse popolno. Čeprav je igra bogata z vsebino in je še vedno ena izmed boljših strategij na trgu, je preprosto premalo napredka glede na izvirnik – kar je sicer razumljivo, saj je prvi Company of Heroes ena izmed najbolj cenjenjih ter inovativnih strategij vseh časov. Pa vendar ti v ustih ostane grenek okus, da bi lahko razvijalci storili kaj več. Veliko bolj zanimivo bi bilo, če bi namesto že zdavnaj predelane vzhodne fronte izbrali na primer vojno za Tihi ocean, ki še ni bila v veliko igrah. Prav tako ni velike razlike med Nemci in Rusi, saj imajo oboji podobna vozila in pehoto (še en razlog zakaj bi bila pacifiška vojna bolj zanimiva). Določeni ljudje imajo tudi težave s poganjanjem igre in nasploh z gladkim delovanjem (meni je tekla gladko z vsemi nastavitvami na “high”, z občasnim padcem sličic na sekundo v najbolj masovnih bitkah).


Menim, da pozitivne lastnosti odtehtajo negativne, saj sem se še vedno zabaval bolj kot z redkokatero strategijo, kljub temu da si ne upa inovirati. Zmagovalna formula izvirnika je še danes dobra, vsebine je ogromno in verjetno bomo kmalu deležni poštenih razširitev, ki bodo odpravili nekaj zamer. S tem ne mislim majhnih DLC-jev (“downloadable content”), ampak razširitve, ki dodajo nove skupine, kampanje, mape in načine za večigralstvo, tako kot pri originalu. Le tako bo igra dorasla predhodniku, za zdaj pa ostaja res dobra strategija.

Ocena: 80/100


Plus:

  • ogromno vsebine

  • napete, težke misije

  • novosti, kot so zimske razmere so super…

Minus:

  • … ampak jih je žal premalo

  • Nemci in Rusi se med sabo premalo razlikujejo

  • predelanost vzhodne fronte

Igro nam je za opis priskrbela spletna trgovina Igabiba.


Prijavi napako v članku