Pisala in tablice nekoč in danes

Že prva pisala opozarjajo na dejstvo, da se je prazgodovinski človek z njihovo uporabo začel zavedati samega sebe. Svojim sodobnikom in zanamcem je s tem zapustil svoj trajni pečat; najprej z jamskimi poslikavami, obrisi svojih rok in vrisanimi zaporedji črt, ki nakazujejo, da je verjetno že znal seštevati. In prav zaradi računovodskih potreb so v Mezopotamiji z nastankom prvih mest razvili prvo pravo pisavo – klinopis.

Sumerska tablica

Sumerci iz Mezopotamije so pred okoli 3.500 leti pr. Kr. vrezovali in vtiskovali svoje piktograme v vlažne, za dlan velike glinene tablice. Za to so uporabljali pisalo v obliki trstene paličice, ki je imela sprva priostreno konico. Sčasoma so začeli uporabljati trstiko s topo klinasto konico. Ta je v glini puščala klinaste sledi, zato je tovrstna pisava dobila ime klinopis. Tako popisane glinene tablice so nato posušili na soncu ali jih dali žgati v peči. Za potrebe samega učenja gline niso žgali, ampak so jo ponovno pripravili za nov zapis.

Okrogle glinene tablice so ponavadi služile kot podlaga za šolska besedila. Na njih so se pri pouku opismenjevanja vadili v pravilnem zapisovanju. Učitelj ali eden izmed starejših učencev je na eno stran tablice napisal pregovor, ki ga je potem skušal mlajši učenec čim lepše napisati na drugo še nepopisano stran tablice. Učenci, ki so se šolali za pisarje, so izvirali iz višjih premožnejših slojev sumerskega prebivalstva in so bili praviloma moškega spola. Šolali so se v t. i. »hiši tablic«. Poleg jezika so se v sumerski šoli učili še literaturo, matematiko in glasbo.

Povoščena tablica

S šilasto konico stilusa so antični Grki in Rimljani vrezovali črke v povoščeno tablico, imenovano »tabula cerata«, s ploščatim lopatičastim delom pa so posamezne črke ali besede po potrebi izbrisali. Če so hoteli zbrisati celotno besedilo tablice, so za to uporabili posebno večjo lopatico, s katero so lahko vosek enakomerno izravnali. Da so to lažje naredili, so morali vosek predhodno segreti z roko, še hitreje pa so to opravili, če so tablico izpostavili soncu.

Tablica je bila visoka od deset do dvajset centimetrov, široka od šest do petnajst centimetrov in je imela en centimeter širok obod. Lahko je imela dve ali več strani, ki so bile med seboj povezane z vrvico ali žico. V tablico so bile lahko vrezane črte, na katere so pisali – kot pri današnjih črtanih zvezkih. Stranice so bile navadno prevlečene s čebeljim voskom črne ali rdeče barve, nekatere pa so imele površino, prekrito z drobnim peskom. Povoščene tablice so uporabljali predvsem za vsakodnevno rabo (za račune in dopise), še posebej pa so bile priročne za pisanje v šoli.

Skrilasta tablica

Prve skrilaste tablice naj bi se pojavile v 14. ali 15.stoletju. Pri šolskem pouku so jih začeli uporabljati šele v začetku 19. stoletja, in sicer kot cenejšo alternativo dragemu papirju. Na skrilaste tablice so učenci pisali bodisi s kredo bodisi s t. i. »kamenčkom«, kar je bilo popularno ime za pisalo, narejeno iz skrila. Priročne so bile za osnovni pouk opismenjevanja in računanja. Na eni strani so lahko tako imele vrisano črtovje, na katerem so se učenci vadili v pisanju posameznih črk in besed. Tozadevno so pedagogi ob koncu 20. stoletja opozarjali na predolgo uporabo tablic, ki se je kazala v okorni pisavi in jo je bilo težko odpraviti. Ob tem so priporočali čimprejšnji prehod na svinčnik in papir. Skrilaste tablice so v šolah kljub temu uporabljali še dolgo po 2. svetovni vojni; v Nemčiji, na primer, vse tja do leta 1970.

Računalniška tablica

Dediščina skrilastih tablic se danes nadaljuje v računalniških tablicah. Slednje daleč presegajo primarno nalogo skrilastih tablic, ki je bila v začetnem opismenjevanju otrok. Od njih so v bistvu podedovale le obliko in velikost. Ker gre za priročne računalniške naprave, jih lahko uporabljata tako učitelj kot učenec, in sicer kot široko uporaben interaktivni šolski pripomoček, ki ponuja velik nabor izobraževalnih aplikacij. Vendar pa ni vsaka tablica primerna za šolsko delo. Tako za tovrstno delo odpadejo t. i. »low-cost« tablice, ki jih poleg slabše kakovosti tarejo tudi slabe tehnične zmogljivosti, zaradi katerih lahko postane prava muka že odpiranje in prebiranje datoteke v formatu PDF. Le ob spodobnem delovnem spominu (RAM) in primerni velikosti kapacitet za shranjevanje podatkov bo tablica lahko služila svojemu izobraževalnemu namenu.

Ob tem tudi ne smemo zanemariti vrednosti in pomena, ki jo imajo t. i. klasična šolska pisala, kot sta svinčnik in nalivno pero. Gre za posebno interakcijo med možgani, roko, pisalom in pisalno podlago, katere rezultat je vsakemu posamezniku lastna pisava, ki kaže na njegovo istovetnost in enkratnost, hkrati pa krepi njegovo ustvarjalnost. Naj se ta pozna tudi pri raznovrstnem delu z računalniškimi tablicami! Kakorkoli že, šola 21. stoletja ponovno postaja »hiša tablic«.