Kdo si lasti svetovni rekord v hitrosti interneta?

Do junija letos je bil svetovni rekord hitrosti interneta 402 terabita na sekundo (Tbps) oziroma 402.000.000 Mbps, če bi hitrost oglaševali operaterji. Rekord so lansko leto postavili raziskovalci japonskega Nacionalnega inštituta za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo (NICT). Pred slabim mesecem pa jim je uspelo podreti svoj že tako impresiven rekord.

Ekipa NICT je v sodelovanju s podjetjem Sumitomo Electric Industries uspela prenašati neverjetnih 8.160.000 gigabitov (1,02 milijona gigabajtov na sekundo oziroma 8.160 terabitov na sekundo) na razdalji 1808 kilometrov.

Gre za prvi uspešen prenos hitrosti prek 1 petabita na sekundo na razdalji, daljši od 1000 km, in to prek optičnih vlaken s standardnim premerom ovoja (0,125 mm), kot jih uporabljamo danes. Ta dosežek odpira nove možnosti za prihodnje visokozmogljive optične komunikacije na dolge razdalje, kar je ključno v času hitro rastočih globalnih potreb po prenosu podatkov.

Pri tem so uporabili posebna 19-jedrna optična vlakna, ki delujejo kot avtocesta z 19 pasovi za podatke. Vsako jedro prenaša podatke neodvisno, kar občutno poveča prepustnost, ne da bi bilo treba spreminjati premer vlakna. Za ojačanje signalov so uporabili napredne optične ojačevalnike, ki so hkrati delovali na vseh jedrih in v dveh frekvenčnih pasovih (C-pas in L-pas).

Celoten sistem je vključeval 19 krožnih prenosnih zank, skozi katere so podatki potovali 21-krat po 86,1-kilometrski zanki, s čimer so simulirali dolge razdalje in skupno dosegli 1808 km, približno toliko, kot je dolga pot od Ljubljane do Neaplja in nazaj.

Čeprav so hitrosti na ravni petabitov na sekundo že bile dosežene, so bile te večinoma omejene na kratke razdalje. Uspeh NICT-ja je v tem, da so z zmanjšanjem izgub in natančnim ojačanjem signalov uspeli ohraniti visoko hitrost na dolžini skoraj 2.000 km. Končni rezultat je bil rekorden produkt kapacitete in razdalje: 1,86 eksabitov na sekundo-kilometer, kar je največ, kar je bilo doslej doseženo z vlakni standardnega premera.

Sprejemni del sistema je sestavljal 19-kanalni sprejemnik z MIMO procesorjem, ki je sproti odpravljal medsebojne motnje med jedri in računal hitrost prenosa.

Ta dosežek odpira pot za nadgradnjo obstoječih globalnih optičnih omrežij brez zamenjave infrastrukture. Prej so 19-jedrna vlakna lahko prenašala podatke le na razdaljah, krajših od 100 km. Zdaj pa je NICT pokazal, da je mogoče z ojačanimi jedri in napredno obdelavo signalov doseči ultra hitra in dolga omrežja tudi s standardnimi dimenzijami vlaken.