Igre postajajo filmi
Ste kdaj pomislili, kako bi bilo če bi lahko gledali film, ob katerem bi pritiskali ducat gumbov in s tem vplivali na celotno dogajanje? Quantic Dream je pred leti pomislil na to idejo in kmalu zatem so pričeli z razvojem zamišljene igre. Imenovali so jo Fahrenheit. V to igro so hoteli vplesti zapleteno zgodbo, skupaj z obilo QTEjev (Quick Time Eventov). Ti so sestavljeni tako, da se nam v določenem trenutku na ekranu prikaže gumb, katerega moramo pritisniti, rezultat pa je dvostranski. Če pritisnemo pravočasno (in seveda pravilno) potem se prikaže naslednji, če pa zgrešimo, se nam na ekranu izpiše »Game Over«. Vse to je za Heavy Rain stvar preteklosti, saj je David Cage vztrajal, da izboljšajo sistem, na način, da bodo naša dejanja imela posledice. Rečeno – storjeno. Zgrešite nekaj ključnih trenutkov pri pritiskanju gumbov v QTE in že se lahko zgodi, da se bo zgodba nadaljevala brez katerega od glavnih likov, zaradi česar bomo lahko ugledali nemalo različnih koncev zgodbe.
Glede na to, da Heavy Rain ne vsebuje velikih strelnih obračunov kot jih vidimo v igrah kova Call of Duty, niti pustolovščine po pragozdovih, je bila zgodba ključnega pomena. Če zanemarimo, da ima zgodba nekaj manjših »lukenj« in se osredotočimo na dejstvo, da nas je dražila že od samega začetka do konca, potem lahko rečemo, da je odlična. Začetek bo počasen, poln veselja in barv katere bomo uživali zgolj nekaj minut, zatem pa nazaj na temno in deževno ozračje, kjer ostanemo do samega konca.
Heavy Rain namreč pripoveduje zgodbo o serijskem morilcu imenovanem Origami Killer. Le-ta je iz javnih mest ugrabil sedem dečkov, kateri so po nekaj dneh bili najdeni s cvetom orhideje na prsnem košu in figurico origamija v dečkovi roki. Zgodba se začne v domu Ethana Marsa okoli katerega se vrti večji del zgodbe. Je arhitekt, z lepo hišo, ženo in dvema otrokoma – skratka z eno besedo, sanje. A te sanje potonejo v trenutku ko Ethan izgubi svojega prvega sina in okoliščine ga v roku dveh let postavijo v revnejši predel mesta, kjer mu serijski morilec ugrabi drugega sina, ki ga lahko rešimo le tako, da opravimo pet nalog, zadanih s strani ugrabitelja. Na voljo ne bo dosti časa in vse skupaj postane bitka s časom, na kateri nam bodo sledili FBI agent Norman Jayden, ki bo s pomočjo tehnologije ARI (Added Reality Interface) lahko odkrival in analiziral pridobljene dokaze; privatni detektiv Scott Shelby in reporterka Madison Paige. Z vsakim od njih bomo lahko manipulirali in čeprav je na trgu že nekaj iger v katerih so avtorji poskušali v zgodbo vpeljati več igralnih likov, je Heavy Rainu uspelo veliko boljše kot ostalim. Navrgli so nam štiri glavne like za katere bomo dejansko navijali in izražali sočutje. Prav tako so odlično naredili prehod med igranjem ene in druge osebe. V enem trenutku se bomo pretepali na avto odpadu, medtem ko bomo nekaj trenutkov kasneje usmerjali Madison Paige v erotičnem plesu.
V grafičnem oddelku nas igra enako kot na ostalih področjih impresionira. Ne samo, da so obrazi naših glavnih likov izdelani “do por natančno”, ampak so tudi ostal stvari ustvarjene do podrobnosti. Seveda se tu in tam pojavi tudi kakšen košček pikslov, ki niso bili dodelani do podrobnosti, vendar če niste pozorni, se takšne stvari niti ne opazijo. Pohvale lahko gredo tudi k zvočni plati igre.
Če povzamemo zgoraj napisano lahko trdimo, da je Heavy Rain ena izmed tistih iger, ki jih igračarji ne bodo zlahka pozabili, saj je igra še kako vredna svojega časa in denarja. Pravtako moramo priznati, da igra trpi za manjšimi problemi s kontrolami ob premikanju in tudi kakšna luknja v zgodbi bi se našla, toda ko se vživite v igro tega sploh ne boste opazili. Zgodba vam bo vzela okoli 10 ur, a ko jo boste končali, vas bo potegnila nazaj, k vnovičnem igranju, sploh zaradi dejstva, ker obstaja skozi igro veliko odločilnih trenutkov, ki bodo spremenili potek zgodbe.
Prijavi napako v članku